...tokyo #2 ...

Izgleda, kot ta prav, a ne? No, če znajo Japonci kaj je to, definitivno kopiranje!ne samo, da imajo kopijo Eiffla, Kipa svobode, ampak imajo tudi približek London Eye. Potem sva se pa odpravili v teater, na tradicionalno japonsko predstavo, ki ponavadi traja nekje 4-5 ur. Japonci so tako prijazni ljudje, da imajo tudi možnost, da si pogledaš samo prvo dejanje, ki pa traja okoli 45 minut ;) Kabuki-za igralci so zelo cenjeni, so prave ikone med ljudmi. Je bilo kar zanimivo videti Japonce, ki so namesto na kosilo odšli v teater. Kulturna zavednost na Japonskem je res visoka. Šli sva si pogledati predstavo YAKKO DOJOJI. Vsi igralci so moški, zgodba pa je bila seveda o ženski…Zgodba temelji na legendi o ženski, ki se spremeni v ogromno kačo iz ljubosumja. Kača nato uniči tempeljski zvon, ker jo je le ta zadrževal od objekta njene ljubezni. V originalni verziji plesa se potem prikaže duh ženske v Dojoji templju, kjer pleše ob slovesni posvetitvi novega zvona. V tej verziji, ki sva jo midve gledali, pa se pokaže, da je ženska v bistvu moški v preobleki…težka zgodba, ni kaj.

Slikat se ni smelo, tako da nimava nobenih slik scene, ki pa je bila prekrasna. V ozadju so bili templji in vrt poln cvetočih češnj. V ozadju je bil prav tako cel orkester, vsi so bili oblečeni v rdečo…inštrumenti so bili tradicionalni japonski, s katerih so izvabljali zelo zanimive zvoke, ki bi jih težko poslušala celotno predstavo ;) malce nadležno pač. Potem pa so ob obeh straneh odra bile še neke figure oblečene v belo, z belimi plastičnimi lasuljami na glavi, tako da sem bila do polovice dejanja prepričana, da so to lutke in ne žive osebe…niti enkrat se nihče ni premaknil. Potem pa so kar naenkrat vsi vstali in začeli cingljati z nekimi majhnimi zvončki… No, glavni igralec pa je bil Shoroku, ki je zelo cenjen za svoj ples…ne bi točno znali določiti, kar od tega je bil ples, ampak je bilo kar zanimivo...saj proti koncu je dejansko nekaj migal in se metal na rit in kolena (je izgledalo kar boleče), drugače pa se je predvsem premikal v krogu in sicer korak za korakom…So bili pa kostumi fantastični! Res super barve! Vmes sva obe zakinkali, ker naju je zgodnja ura začela zdelovati...definitivno je bilo vredna ogleda! Tukaj je ena fotka teatra od zunaj.

Potem pa sva šli pa v predel mesta, ki se imenuje Ahihabara, ki je št. 1 kar se tiče raznih gadgetov, računalnikov, mobitelov, skratka vse kar je elektronskega...NORO!!! Neonske luči povsod, vsi nekaj govorijo in te vabijo v trgovine, vsi mobiteli so super pisani (od rumene do roza, travnato zelene in nebesno modre), od mini mini računalnikov do ogromnih LCD televizorjev...pa fotoaparati z posebnimi funkcijami, ko lahko slikam dodajaš razne efekte, kot so zvezdice, barve, jih pošiljaš naprej...folk pa je itak nor! Res škoda, ker imajo Japonci svoj sistem računalnikov, tako da tudi če ga kupiš, ga doma ne boš moral uporabljati. Pa tako zelo zelo sva si želeli kupiti en mobitel, ker so tako super! Ampak nisva Japonke, tako da ti jih nočejo prodati oz. rabiš vizo za 2 leti...brezveze! Edini telefoni, ki ti jih dovolijo kupiti kot tujcu, so pa itak enaki kot doma oz. še bolj kot ne bolj bedni. Ahihabara je velika, toliko je za videti..čeprav se več ali manj vse ponavlja, se vseeno ne moreš nagledati vseh norih gadgetov in vseh preizkusiti! Ahhhh...hočeva nov bleščeče rumen in roza mobitel!!! ;D

In potem sva odhiteli dalje, saj sva bili zmenjeni z Shinichijem na Shibuyi. To je tisti del, kjer je največji prehod za pešce na svetu. Dnevno se skozi njega sprehodi okoli 2 milijona ljudi...to je tako, kot da bi šla cela Slovenija na sprehod ;) Ta predel je tudi namenjen samo šopingu, tokrat za mlade.. To je tudi predel, kjer se ob nedeljah razkazujejo Harajuku punce. To so tiste punce od katerih slike se dostikrat vidi v povezavi z Tokyjem... Oblečene v razne »kostume« in z norimi frizurami in make-upom, skratka vse izgleda precej surrealistično. Žal sva v soboto zjutraj odšli proti Kyotu, tako da nama tega ni uspelo videti, pa tudi prehod za pešče ni bil najbolj poln, ker sva bili tam med tednom. oooh, bo treba res še kdaj v Tokyo!

njihov "presern" na shibuyi - pes po imenu hachi

Shinichi naju je želel odpeljati na suši, ampak je bila vrsta za čakati za kakšne par ur ;) tako, da smo šli samo na eno pijačo...je bilo luštn malo poklepetati z Japoncem...poleg vsega pa nama je še prinesel še dve anima igrački-moja je Kiko, Tadejina je Ponjo ;) Ko smo se poslavljali, je ves čas ponavljal, da morava paziti na njiju in jima posvečati veliko pozornosti. No, Kiko in Ponjo sta se imela super na vlaku do Kyota! ;) In potem sva se odpravili nazaj proti hostlu...in kmalu spat, ker sva naslednji dan spet vstajali zgodaj – 5.30...Mt. Fuji je bil na sporedu!

Začelo se je zelo stresno, ker nama je naprej spet ušel metro, potem pa ko sva končno prišli do prave postaje, pa nisva našli avtobusne postaje…ne moreš verjeti!!! Vlaki so zrihtani, vse štima tipi-topi, postaje so na vsakem koraku, vse informacije so v angleščini, vse karte kupiš na avtomatih, skratka vse je logično in zelo lahko obvladljivo… Potem pa izgubiš živce, ko iščeš glavno avtobusno postajo v Tokyu!! Kogarkoli sva vprašali, ni nihče govoril angleško (seveda), vsi pa so bili zelo prijazni in ustrežljivi kljub temu…ampak, kljub temu vse kar sva dobili je bilo ali »lefto« ali »rigtho« ali »straighto« ali »outo«….jap, to so besede, ki jih pozna večina Japoncev! Pa ja, to so angleške besede ：） no, vsake toliko se je našel še kdo, ki nama je rekel »twoto«…potem se pa znajdi ：） tako da sva se lovili v krogu kakšne 2 urci...groza!!! Res se počutiš kot največja budala! še posebej zato, ker na mapi ni avtobusna nikjer označena, povsod pa tudi piše, da moraš iti na avtobus na Shinjuku postaji, ki pa je hkrati tudi ena izmed največjih podzemnih postaj…potem sva pa prišli do pisarne, kjer prodajajo karte za vlak in zelo prijazna gospodična nama je narisala zemljevid, poskusila razložiti, vse skupaj prečrtala, narisala še enkrat, privlekla ven elektronski slovar in nama razložila, da morav »straigto outo« in potem »righto« do rondoja (to je razložila z pomočjo narisanega kroga in pa svojega slovarja), kjer morava »righto« do Yodomachi in potem je »infronto«…super navodila, našli postajo, zraven ogromne prodajalne mobitelov in pa postaja je približno tako veliko kot LPP postaja pred Dramo v Ljubljani. Aaaa!!! Postaja je velika samo za 3 avtobuse!!! Ne moreš verjeti! Prišli sva na avtobus samo 3 urce kasneje kot sva načrtovali...se zgodi ;)

Po dveh urah sva prispeli do Mt. Fujija in se odpravili proti jezeru Kawaguchi-ko od koder je najlepši razgled na goro (če ravno nimaš časa in volje, da bi preplezal 3776 m). In sva naredili en krog čez tretjino jezera (je most na tretjini, ki ga lahko prečkaš), se nagledali sončnega razgleda na goro, dejansko sva videli kapo pokrito z snegom…dostikrat se zgodi, da se vrha sploh ne vidi in je prekrit z meglo in oblaki. Res sva imeli srečo, saj sva tja prišli malo pred 12.00, naredili krog in ob 14.00, ko sva se vračali, je bil že oblak na kapi.

Nakup karte za nazaj je bil tudi zanimiv-v Tokyu nama niso hoteli prodati povratne karte, češ da jo morava kupiti tam. Na Kawaguchi-ko postaji pa nama je niso hoteli prodati, ker moraš vprašati šoferja in jo kupiti pri njemu. pa ti pogruntaj to avtobusno logiko! Tukaj se Japonci res niso najbolj izkazali.

Na poti nazaj sva se odločili, da greva na najin prvi suši in sva se odpravili proti restavraciji, kamor naju je Shinichi želel odpeljati. Restavracija se odpre ob 17.00, tam sva bili ob 16.10 in že takrat je v vrsti čakalo okoli 40 ljudi...pa sva se obrnili in šli proti hostlu, ker je tam tudi ena suši restavracija….zelo pametna odločitev!!

Sushi, maki in sashimi…hmmm, zelo zelo zelo dobro! Sploh ni primerjavi z sushijem nikjer drugje na svetu…kar dobiš doma, je eno navadno sranje, v bistvu sploh ne dobiš sushija, ampak samo maki…brezveze! J res je bilo ful dobro.Restavracija je bila tipična sushi restavracija…ko si vstopil stric pri vratih nekaj zavpije in potem vsi ostali (kuharji) zavpijejo nazaj…to je verjetno dobrodošlica…potem se odločiš, kje boš sedel: ali za mizo ali za pultom…sva se odločili za pult. Na drugi strani stojijo kuharji, razstavljene so vse ribe, ikre, zelenjava, alge itd. Potem se odločiš, kaj boš vzel: lahko vzameš sushi na kos ali pa si naročiš cel komplet, kjer dobiš različne kose oz. okuse…sva se odločili za vsaka svoj kos….in pa za lososove makije…in potem ti kuhar pred tabo pripravi vse, kar si naročil.

Sushi je tisto, kjer je na kosu riža položen kos ribe. Maki je tisto, kjer je majhen košček ribe zavit v riž in povit v algo. Sashimi pa je košček riža povit z algo in na rižu ikre.

Tadeja je naročila tri sushije (losos, tuna in škamp), jaz sem si privoščila samo enega (tuna). Konec koncev je bilo to prvič, da sem se sploh opogumila poskusiti sushi…in še preden sem uspela zagristi, se je starejši gospod zraven mene odločil, da me ogovori…in potem se ni nehalo…Tadeja je imela še kar srečo, ker sem bila jaz vmes med njima :) no, saj je bil čisto prijazen, pa malce pijan, pa ful ustrežljiv, pa itak da nama je naročil sashimi…in to cel komplet….5 sashimijev!!!! Aaaaaaaa! In itak moraš že iz vljudnosti vsaj poskusiti…kriza, za ta prvič si res zaslužim medaljo :) torej, sushi je bil super, nobenega okusa po ribah, maki je bil tudi super…zraven sva si naročili topel sake, s katerim sva se opogumljali za ikre.

Ta prvi je bil grozen! Skoraj sem vse zbruhala…fuj in fej!! Ta drugi je bil ful dobr (lososove ikre), tretji je bil z ikrami od rakovicami…zelo majhne, zelo trde…četrti je bil rumene barve in v bistvu so bile ikre tako trdno skupaj kot preproga…si v bistvu moral kar konkretno zagristi, da si pregriznil ikre…peti…hmmm, grozen vonj…Tadeja je dala skoraj vse ikre stran in je poskusila samo en majhen košček, ki ga je takoj izpljunila…tako da se jaz sploh nisem trudila :) vmes nama je gospod naročil še japonsko omleto, ki je namenjena temu, da si popraviš okus po vsakem sashimiju…potem pa se je odločil, da se še nisva najedle in nama je naročil še miso juho….miso je že tako dobra juha, ampak tale je bila pa neverjetna!!! Tako ogromno rakovico dobiš notri, ki doda zelo specifičen in zanimiv okus juhi….res juha je bila super…ker sva se toliko najedli z vsemi sashimiji, nama ni uspelo poskusiti še kakšnega sushija…naslednji dan pa sva odšli iz Tokya…in v Kyotu imaš na voljo vse ostalo, kar obstaja v japonski kuhinji, medtem ko sushiji niso najboljši, ker pač ni svežih rib…no ja, res bo treba nazaj na Japonsko ;) Prijazni stric se je nato zelo na hitro pobral domov, ker je Tadeja omenila, da sva zmenjeni z moškim prijateljem...in je šel:) potem sva pa kmalu zatem tudi midve odšli pakirat najine ruzake.

Tadeja se je na koncu dobila z svojim moškim prijateljem :) ja res je ja... tole srečanje je bilo res težko organizirati… pri vsej tej japonski telekomunikaciji mi je še mobitel zablokiral in sem dobivala vedno eno in isto sporočilo od Atsushija. Zdaj pa vedi, kje, kdaj in kako se dobiš. Tako da sem mu poslala sporočilo, kje je najin hostel in če se dobiva pred njim ob pol 10. Glede na to, da Atsushija ni bilo do 10, sem obupala in se odpravila pod tuš. In nato »surprise surprise« - seveda, je prišel Atsushi. Potem sem se zrihtala v rekordnem času, Nina pa se je odločila, da rabi malce več počitka in tako ostal v hostlu. Prav lepo je bilo videt po tolikem času mojega moškega prijatelja :) Odpeljal me je v star predel Tokya, Asakusa, kjer sva se sprehodila med templji in na koncu vrgla kovanec v leseno kišto, nato pozvonila na zvoncu, dvakrat plosknila, sklonila glave in si zaželela željo. Zdaj pa čakam, da se uresniči ;) Po prijetnem klepetu sva se nato vrnila do hostla, saj je Atsushi moral zgodaj vstati, saj dela v teatru in upa, da bo lahko postal kabuki igralec. Držim pesti! Za spomin pa sem dobila prav hecne bele copatke, v katerih nastopajo v teh teatrih.

Naslednji dan sva se odločili, da se nama nikamor ne mudi in sva se celo malo naspali. Potem pa sva šli na glavno železniško postajo, kjer sva se vkrcali na super hiter vlak-več o tem pa v naslednjem postu ;)

...tokyo #1 ...

Po 11 urnem letu sva končno prišli do Tokya. Let je bil okej, zelo sva zadovoljni z Turkish Airlines…poleg standardnih dodatkov, ki jih dobiš na vsakem letu, sva dobili še super copatke, ki pridejo zelo prav na Japonskem;)Pa hrana je bila tudi super, za spremembo. Edini minus je, da je bilo neznosno vroče in posledično nemogoče spati…no, vsaj veliko filmov je bilo za videti;)

Ko sva pristali na Nariti in šli čez vse obvezne preglede, sva se znašli pred najinimi ruzaki, ki so prišli v enem kosu, nič umazani, nič razbito…skratka super! Ena zelo smešna stvar se nama je zgodila, takoj ko sva stopili iz letala…ves čas se nama je dozdevalo, da sva edini z EU potnim listom…in res! Na poti iz letala sva slišali dve mali Japonki, ki sta nekaj kričali…in sva šli bližje, kjer sva ugotovili, da sta najini imeni napisani na veliko…hmmm….zakaj? nimava pojma, samo najin potni list sta želeli in prepisali podatke iz njih…pa ves čas sta se opravičevali in klanjali…hehe, res smešno… No, kar se tiče prevoza iz letališča do centra mesta je vse urejeno super…nekaj podobnega kot Stansted Express, v Tokyu imajo Narita Express…Vožnja traja približno uro in 45 minut…in problem je, da si ves utrujen od vožnje, ves čas pa itak poskušaš spremljati postaje…in vlak tako lepo mehko pelje, da te kar zaziba v spanje…Tadeja je srečko, ker je lahko spala ;) jaz pa sem si skoraj podstavila zobotrebce med oči, da ne bi zaspala in tako zamudili najine postaje…no, nekako se je izšlo…potem pa sva morali še presedati na metro in potem sva končno prišli do najine postaje in sva se zapodili proti izhodu, kjer naju je pričakal dež…ajoj!! In itak sva se obrnili v narobno smer in potem ko sva že čisto obupali sva vprašali policaje, kam morava iti in so naju pravilno usmerili pro ti hostlu. Hostel je bil kar precej zanimiv, v bistvu sva imeli tako sobo kot kakšen kapsula hotel…vsaka postelja je bila v bistvu majhna celica, ki si jo lahko zaklenil in zaprl vrata in okno. Taka velika omarica za prtljago ;) Zanimiva izkušnja…Prvi dan sva samo popadali v posteljo od koder se nisva pobrali do večera. Pa še dež je padal cel dan! No, v bistvu laže, ker sva šli jest. In seveda se lahko to zgodi samo nama, da se na Japonskem znajdeva v kitajski restavraciji ;) kdo bi ločil med različnimi znakci, ha? No, hrana je bila kljub vsemu super in smešno poceni! Za juho, neko mini solato (tako res mini mini porcija kitajskega zelja), ogromno skleda riža in pa dve različni jedi (sladko-kislo svinjina in neka goveja zadeva) sva plačali 12 €…pa vsi so bili super prijazni do naju. Na koncu so nama rekli »Please, go back!« hehe, to je verjetno pomenilo, naj prideva nazaj ;) Naslednji dan sva se podali na odkrivanje lepot Tokya…waw!! Noro veliko mesto, ne moreš verjeti…res ogromno…Najbolj nama je bil všeč metro, ker to je bil dejansko edini način za premikanje, pa že tako si porabil skoraj eno uro, da si kamorkoli prišel. Mapa metroja izgleda tako zelo komplicirana, ko jo prvič vidiš, da bi najraje pobegnil nazaj domov! Ampak ko se navadiš in dojameš zakaj se gre, pa je to najlažja stvar na svetu! Na koncu sem že po poznala linije po barvah in imenih na pamet…hehe…najbolj všečna stvar pri metroju, pa je da je smešno poceni! Za celodnevno karto, ki ti velja povsod plačaš 1000 yenov, kar je cca. 7 €…how cool is th at? ;)

mapa podzemne

Dan sva začeli dokaj pozno, šele okoli 11.00, ker nanju je časovna razlika še vedno malo dajala (8 ur plusa), ampak sva si vseeno pogledali kar nekaj stvari.. Dan je bil super, vroče, okoli 23 stopinj, res fina sprememba od Ljubljane. Najprej sva šli v Ginzo, kjer je kraljeva palača, ki pa je na žalost zaprta za javnost…so pa odprti vrtovi, ki pa po pravici niso nič posebnega… Drugače je Ginza najbolj znana po nakupovanju…v bistvu je cel Tokyo skoncentriran samo okoli šopinga!! No, Ginza je za Tokyo to, kar je Park Avenue za New York. Pa, mimogrede, Citypark je pravi malček v primerjavi z katerim koli šoping centrom v Tokyu. Skratka, Ginza je bila bolj tako tako…nič posebnega…

most do kraljeve palace

vrtovi kraljeve palace

Potem sva se odpravili na Roppongi, kamor sva se odpravili v pričakovanju ogromnih stolpnic…in sva bili gladko razočarani…edina ogromna stavba je Roppopongi Hills, ki je novi landmark Tokya. Letos praznuje svojo peto obletnico. Stavba je res impresivna…in to je nekako to… No, saj potem sva videli tudi druge stavbe, samo to ni bilo tisto, kar sva pričakovali in iskali.

roppopongi stolpnica

In potem je prišel prvi šok…ker sva tako daleč stran od zahoda, se stemni ob 5 (!!!) popoldne! In to res popolna tema je ob 5.05! Ne moreš verjeti! Zato sva se kar obrnili in šli nazaj do hostla… Naredili sva plan za naslednji dan…odločitev je padla, da vstaneva ob 5.00 zjutraj, tako da bova imeli kaj od dneva. Pa še dan sva začeli na Tsukiji marketu - ribjem marketu, ki je »must see« pred 7.00 zjutraj, ko se še kaj dogaja. Res sva se zbudili ob 5.00, pojedli zajtrk in šli ribam naproti. Seveda nama je metro odpeljal pred nosom, ko sva bili ravno na stopnicah in sva čakali 20 minut na novega…jah, tako zgodaj zjutraj niso pogosti…ker sva morali menjati metro, ki nama je tudi ušel, sva na žalost prišli tja šele ob 7.00. Dogajanja je bilo še kar nekaj, sicer bolj kot ne samo turističnega, ampak sva pa dobili občutek, kaj »fish market« dejansko pomeni. Res škoda je bilo, da so že veliko stvari pospravljali…Najbolj fina zadeva pri celem marketu pa je, da ne smrdi! Nobenega vonja po ribah ni bilo daleč naokoli! Tako, da res veš, da so ribe sveže…saj marsikatera je še migala na deski, preden so ji odsekali glavo. Pa tudi raki so bili lepo zvezani, da ne bi slučajno kam pobegnili J seveda, lahko kupiš tudi žive ribe in rake. Povsod piše, da lahko na marketu ješ najboljši in najbolj svež suši, ampak nekako ga nisva našli L pač ne obstaja noben zemljevid, po katerem bi se lahko orientiral. Market je pa ogromen! Pa za turiste je na voljo samo en majhen delček, ostalo je zaprto za javnost. Fotke sledijo v posebnem postu, ker jih je ogromno ;) Ko hodiš naokoli moraš biti pozoren, da ostaneš živ! Prodajalci šibajo naokoli z motoriziranimi vozički in to precej hitro, tako da te lahko mimogrede zbijejo…pa še vsake toliko polivajo vodo vse naokoli, itak so vsi najbolj veseli, če zalijejo kakšnega turista ;) tako da kakšna ekstra previdnost ni odveč. Ravno dan preden sva prišli na market, je bilo povsod po poročilih, da vsi ribiči in prodajalci skorajda stavkajo zaradi vseh turistov. Pritoževali so se, da nikamor ne morejo z vozički, ker morajo biti pozorni na turiste, ki letajo naokoli kot kure brez glave. In res, takoj ko prideš iz postaje in zaviješ proti marketu, je en takle voziček skoraj zbil dve turistki pred nama…jap, treba je imeti glavo, da misliš in ne da nosiš frizuro! Pa še šlape sta imeli, kar je itak no-no na marketu! ;) Pač sprejeti moraš dejstvo, da si ti tam samo zunanji opazovalec, ki moti tok s katerim marketi diha. Tam sva bili približno eno uro, potem pa sva se odpravili do zaliva – Tokyo Bay. Do tja se pride z novo super druper privat železnico, ki je bila dejansko najdražja stvar v Tokyu. Ampak razgled je pa super! Pelješ se čez Rainbow Bridge in narediš krog, tako da vidiš cel zaliv okoli in okoli. Pristanišče je ogromno! Pa tukaj sva našli vse tiste stolpnice, ki sva jih zaman iskali v mestu ;)Tako, da sva bili potešeni in zadovoljni, ker je Tokyo res taka lepa betonska džungla, v kateri bi se kar naprej in naprej izgubljal. Naredili sva en lep sprehod po tokijski plaži (plavanje je strogo prepovedano, pa tako sva se veselili, da bi na hitro skočili v vodo, da sva celo kopalke s seboj prinesli ;) hecam se hecam). Vse je bilo tako mirno, nikjer nikogar, lepo toplo je postalo, most je kar žarel od sreče, ker sva ga tolikokrat slikali…je bil ponosen sam nase.

plaza v tokyu

rainbow bridge pristanisce tadeja obuzuje most! ;) kissing tokyo stolpnice v tokyo bay Potem sva se počasi sprehajali naokoli ob obali, potka je res super urejena. Malo sva se še nastavljali sončku, si pogledali pristanišče iz druge strani in potem je bil čas, da se odpraviva naprej. In sva šli proti New Yorku ...

kip svobode

istanbul

V nedeljo sva se končno odpravili na letališče Jožeta Pučnika v Ljubljani. Prtljage je bilo seveda par kil več, kot sva si želeli, ampak nimaš kaj. Po slovesu in potokih solz s strani staršev, sva se veselo odpravili najini pustolovščini naproti.

Po uri in 45 minut sva pristali v Istanbulu. Letališče je ogromno!! Najina letalska družba nama je uredila hotel v centru mesta in transfer do hotela in nazaj. Tako sva počakali eno uro in nato sva prišli v hotel z 5*...hmmm...5* doma ni enako 5* v Turčiji :) Takoj sva se dobili z Selin, prijateljico iz Istanbula, ki naju je odpeljala na večerjo na Taksim. Taksim je lušten del mesta na evropski strani, kjer je polno lokalov in restavracij, skoraj vedno je poln ljudi. V restavraciji sva dobili najboljšo limonado ever! Res, take limonade pa še ne! :) Bila je narejena iz limon in mete, tako da je bil okus res zanimiv, za dekoracijo pa si dobil še na tanke rezine narezano jabolko. Žal sva pozabili slikati :( Po večerji smo se odpravili pogledati razgled na t.i. Golden Horn. Turško ime je Haliç, ki pa nima nobene veze ne z zlatom ne z rogom. Haliç na kratko pomeni "Zaliv Istanbula", saj ta voda ločuje stari in novi del evropskega dela Istanbula. Nato pa naju je Selin odpeljala do bosporskega mosta, ki pa povezuje Evropo in Azijo oz. evropski in anatolski del Istanbula. Most je precej kičast, saj ima na sebi še hujši lightshow kot pivovarna Union! Lučke skačejo kot da so na rave party-ju! Super pa je bilo videti Azijo, ki se je razprostirala pred nama in čakala na najin prihod :)

Roza šali so IN.

Odšle smo še na čaj in zraven mosta in nato nazaj v hotel. Naslednji dan sva zjutraj najprej odšli na zelo dober zajtrk, kjer sva se delali norca iz misic...verjeli ali ne, ampak v hotelu je v ponedeljek potekal izbor za miss internacionale...karkoli že to pomeni. Ja, je zanimivo opazovati misico, ki poje samo košček paradižnika in kumare, medtem ko se ti bašeš z svežimi rogljički, suhim sadjem, salamo, marmelado, kozjim sirom in še toplim kruhom :) ja no, misice so pač mogle pazit na geštel :) Po zajtrku sva odšli proti starem delu mesta oz. sva poskušali poiskati tramvaj, da ne bi hodili peš...ampak sva končali v taksiju...sicer so bili ljudje na ulici zelo prijazni, en stari ata nama je zelo zelo želel pomagati, tako zelo, da na koncu ni spustil blondinkine roke :) jap, v Turčiji blond barva las še vedno zbuja pozornost. No, taksi naju je lepo odložil pred Hagio Sofio, ki pa je ob ponedeljkih na žalost zaprta, tako da si jo nisva ogledali od znotraj...Sicer nama je spet en Turk (tokrat mladenič) na vsak način hotel razložiti, da naj prideva naslednji dan, ker je res vredna ogleda...ja...seveda, sva že tam! :) Danes Hagia Sophia ni več cerkev, ampak samo še muzej. Po pravici povedano, sva bili kar malo razočarani, ker sva že toliko slišali o njej in v živo žal ni upravičila svojega slovesa.

Na drugi strani parka pa stoji Modra mošeja, ki pa nama je zelo lepa...notranjosti si zopet nisva uspeli pogledati, ker je bila ravno maša.

Še en detajl iz dvoriščnih vrat Modre mošeje.

Nato pa sva se odpravili na Grand Baazar. Na poti do tja sva končno našli tramvaj, ki naju naj bi pripeljal do mesta :) Ampak ulica res ne izgleda turška, ampak precej spominja na Zagreb z tem tramvajem...no ja, če spregledaš minoret :)

Grand Baazar je največji pokriti bazar na svetu, saj ima površino nekaj več kot 54.000 m2. Mimogrede se lahko izgubiš. Seveda prodajajo zlato in srebro na kile, pa rute iz pašmine, pa čajne pribore in še in še... Ni pa najbolj fotogeničen bazar, se ni hotel kaj preveč slikati :) najbolj fotogenične so bile mačke :) jah, iskali sva del z začimbami, pa ga nisva našli. Pa tale bazar ima drugače precej zasoljene cene. Časa je bilo itak premalo, ker sva ob 14.00 že imeli transfer nazaj do letališča in res si ne bi želeli zamuditi letala za Tokio.

All in all nama je bil Istanbul všeč in bova zagotovo še prišli na daljši obisk in pa malo mačke preganjat :)

nekaj malega

torej, čez par dni oddideva sončku naproti in je čas za uvodno predstavitev...svet nama leži pred nogami in zato sva se odločili, da je čas za malce potepanj po okroglem planetu...da pogledava še malo iza domačih plank - čeprav se do sedaj nobena od naju niti ni skrivala doma:) ampak sedaj je ravno pravi čas, da si še malo odpreva glave in narediva prepih ter se sprehodiva po svetu. se bova potrudili, da bo blog čimbolj ažuriran, obljubiva pa težko...vseeno pa bova veseli vseh vaših komentarjev:) tadeja&nina