...tokyo #2 ...

Izgleda, kot ta prav, a ne? No, če znajo Japonci kaj je to, definitivno kopiranje!ne samo, da imajo kopijo Eiffla, Kipa svobode, ampak imajo tudi približek London Eye. Potem sva se pa odpravili v teater, na tradicionalno japonsko predstavo, ki ponavadi traja nekje 4-5 ur. Japonci so tako prijazni ljudje, da imajo tudi možnost, da si pogledaš samo prvo dejanje, ki pa traja okoli 45 minut ;) Kabuki-za igralci so zelo cenjeni, so prave ikone med ljudmi. Je bilo kar zanimivo videti Japonce, ki so namesto na kosilo odšli v teater. Kulturna zavednost na Japonskem je res visoka. Šli sva si pogledati predstavo YAKKO DOJOJI. Vsi igralci so moški, zgodba pa je bila seveda o ženski…Zgodba temelji na legendi o ženski, ki se spremeni v ogromno kačo iz ljubosumja. Kača nato uniči tempeljski zvon, ker jo je le ta zadrževal od objekta njene ljubezni. V originalni verziji plesa se potem prikaže duh ženske v Dojoji templju, kjer pleše ob slovesni posvetitvi novega zvona. V tej verziji, ki sva jo midve gledali, pa se pokaže, da je ženska v bistvu moški v preobleki…težka zgodba, ni kaj.

Slikat se ni smelo, tako da nimava nobenih slik scene, ki pa je bila prekrasna. V ozadju so bili templji in vrt poln cvetočih češnj. V ozadju je bil prav tako cel orkester, vsi so bili oblečeni v rdečo…inštrumenti so bili tradicionalni japonski, s katerih so izvabljali zelo zanimive zvoke, ki bi jih težko poslušala celotno predstavo ;) malce nadležno pač. Potem pa so ob obeh straneh odra bile še neke figure oblečene v belo, z belimi plastičnimi lasuljami na glavi, tako da sem bila do polovice dejanja prepričana, da so to lutke in ne žive osebe…niti enkrat se nihče ni premaknil. Potem pa so kar naenkrat vsi vstali in začeli cingljati z nekimi majhnimi zvončki… No, glavni igralec pa je bil Shoroku, ki je zelo cenjen za svoj ples…ne bi točno znali določiti, kar od tega je bil ples, ampak je bilo kar zanimivo...saj proti koncu je dejansko nekaj migal in se metal na rit in kolena (je izgledalo kar boleče), drugače pa se je predvsem premikal v krogu in sicer korak za korakom…So bili pa kostumi fantastični! Res super barve! Vmes sva obe zakinkali, ker naju je zgodnja ura začela zdelovati...definitivno je bilo vredna ogleda! Tukaj je ena fotka teatra od zunaj.

Potem pa sva šli pa v predel mesta, ki se imenuje Ahihabara, ki je št. 1 kar se tiče raznih gadgetov, računalnikov, mobitelov, skratka vse kar je elektronskega...NORO!!! Neonske luči povsod, vsi nekaj govorijo in te vabijo v trgovine, vsi mobiteli so super pisani (od rumene do roza, travnato zelene in nebesno modre), od mini mini računalnikov do ogromnih LCD televizorjev...pa fotoaparati z posebnimi funkcijami, ko lahko slikam dodajaš razne efekte, kot so zvezdice, barve, jih pošiljaš naprej...folk pa je itak nor! Res škoda, ker imajo Japonci svoj sistem računalnikov, tako da tudi če ga kupiš, ga doma ne boš moral uporabljati. Pa tako zelo zelo sva si želeli kupiti en mobitel, ker so tako super! Ampak nisva Japonke, tako da ti jih nočejo prodati oz. rabiš vizo za 2 leti...brezveze! Edini telefoni, ki ti jih dovolijo kupiti kot tujcu, so pa itak enaki kot doma oz. še bolj kot ne bolj bedni. Ahihabara je velika, toliko je za videti..čeprav se več ali manj vse ponavlja, se vseeno ne moreš nagledati vseh norih gadgetov in vseh preizkusiti! Ahhhh...hočeva nov bleščeče rumen in roza mobitel!!! ;D

In potem sva odhiteli dalje, saj sva bili zmenjeni z Shinichijem na Shibuyi. To je tisti del, kjer je največji prehod za pešce na svetu. Dnevno se skozi njega sprehodi okoli 2 milijona ljudi...to je tako, kot da bi šla cela Slovenija na sprehod ;) Ta predel je tudi namenjen samo šopingu, tokrat za mlade.. To je tudi predel, kjer se ob nedeljah razkazujejo Harajuku punce. To so tiste punce od katerih slike se dostikrat vidi v povezavi z Tokyjem... Oblečene v razne »kostume« in z norimi frizurami in make-upom, skratka vse izgleda precej surrealistično. Žal sva v soboto zjutraj odšli proti Kyotu, tako da nama tega ni uspelo videti, pa tudi prehod za pešče ni bil najbolj poln, ker sva bili tam med tednom. oooh, bo treba res še kdaj v Tokyo!

njihov "presern" na shibuyi - pes po imenu hachi

Shinichi naju je želel odpeljati na suši, ampak je bila vrsta za čakati za kakšne par ur ;) tako, da smo šli samo na eno pijačo...je bilo luštn malo poklepetati z Japoncem...poleg vsega pa nama je še prinesel še dve anima igrački-moja je Kiko, Tadejina je Ponjo ;) Ko smo se poslavljali, je ves čas ponavljal, da morava paziti na njiju in jima posvečati veliko pozornosti. No, Kiko in Ponjo sta se imela super na vlaku do Kyota! ;) In potem sva se odpravili nazaj proti hostlu...in kmalu spat, ker sva naslednji dan spet vstajali zgodaj – 5.30...Mt. Fuji je bil na sporedu!

Začelo se je zelo stresno, ker nama je naprej spet ušel metro, potem pa ko sva končno prišli do prave postaje, pa nisva našli avtobusne postaje…ne moreš verjeti!!! Vlaki so zrihtani, vse štima tipi-topi, postaje so na vsakem koraku, vse informacije so v angleščini, vse karte kupiš na avtomatih, skratka vse je logično in zelo lahko obvladljivo… Potem pa izgubiš živce, ko iščeš glavno avtobusno postajo v Tokyu!! Kogarkoli sva vprašali, ni nihče govoril angleško (seveda), vsi pa so bili zelo prijazni in ustrežljivi kljub temu…ampak, kljub temu vse kar sva dobili je bilo ali »lefto« ali »rigtho« ali »straighto« ali »outo«….jap, to so besede, ki jih pozna večina Japoncev! Pa ja, to so angleške besede ：） no, vsake toliko se je našel še kdo, ki nama je rekel »twoto«…potem se pa znajdi ：） tako da sva se lovili v krogu kakšne 2 urci...groza!!! Res se počutiš kot največja budala! še posebej zato, ker na mapi ni avtobusna nikjer označena, povsod pa tudi piše, da moraš iti na avtobus na Shinjuku postaji, ki pa je hkrati tudi ena izmed največjih podzemnih postaj…potem sva pa prišli do pisarne, kjer prodajajo karte za vlak in zelo prijazna gospodična nama je narisala zemljevid, poskusila razložiti, vse skupaj prečrtala, narisala še enkrat, privlekla ven elektronski slovar in nama razložila, da morav »straigto outo« in potem »righto« do rondoja (to je razložila z pomočjo narisanega kroga in pa svojega slovarja), kjer morava »righto« do Yodomachi in potem je »infronto«…super navodila, našli postajo, zraven ogromne prodajalne mobitelov in pa postaja je približno tako veliko kot LPP postaja pred Dramo v Ljubljani. Aaaa!!! Postaja je velika samo za 3 avtobuse!!! Ne moreš verjeti! Prišli sva na avtobus samo 3 urce kasneje kot sva načrtovali...se zgodi ;)

Po dveh urah sva prispeli do Mt. Fujija in se odpravili proti jezeru Kawaguchi-ko od koder je najlepši razgled na goro (če ravno nimaš časa in volje, da bi preplezal 3776 m). In sva naredili en krog čez tretjino jezera (je most na tretjini, ki ga lahko prečkaš), se nagledali sončnega razgleda na goro, dejansko sva videli kapo pokrito z snegom…dostikrat se zgodi, da se vrha sploh ne vidi in je prekrit z meglo in oblaki. Res sva imeli srečo, saj sva tja prišli malo pred 12.00, naredili krog in ob 14.00, ko sva se vračali, je bil že oblak na kapi.

Nakup karte za nazaj je bil tudi zanimiv-v Tokyu nama niso hoteli prodati povratne karte, češ da jo morava kupiti tam. Na Kawaguchi-ko postaji pa nama je niso hoteli prodati, ker moraš vprašati šoferja in jo kupiti pri njemu. pa ti pogruntaj to avtobusno logiko! Tukaj se Japonci res niso najbolj izkazali.

Na poti nazaj sva se odločili, da greva na najin prvi suši in sva se odpravili proti restavraciji, kamor naju je Shinichi želel odpeljati. Restavracija se odpre ob 17.00, tam sva bili ob 16.10 in že takrat je v vrsti čakalo okoli 40 ljudi...pa sva se obrnili in šli proti hostlu, ker je tam tudi ena suši restavracija….zelo pametna odločitev!!

Sushi, maki in sashimi…hmmm, zelo zelo zelo dobro! Sploh ni primerjavi z sushijem nikjer drugje na svetu…kar dobiš doma, je eno navadno sranje, v bistvu sploh ne dobiš sushija, ampak samo maki…brezveze! J res je bilo ful dobro.Restavracija je bila tipična sushi restavracija…ko si vstopil stric pri vratih nekaj zavpije in potem vsi ostali (kuharji) zavpijejo nazaj…to je verjetno dobrodošlica…potem se odločiš, kje boš sedel: ali za mizo ali za pultom…sva se odločili za pult. Na drugi strani stojijo kuharji, razstavljene so vse ribe, ikre, zelenjava, alge itd. Potem se odločiš, kaj boš vzel: lahko vzameš sushi na kos ali pa si naročiš cel komplet, kjer dobiš različne kose oz. okuse…sva se odločili za vsaka svoj kos….in pa za lososove makije…in potem ti kuhar pred tabo pripravi vse, kar si naročil.

Sushi je tisto, kjer je na kosu riža položen kos ribe. Maki je tisto, kjer je majhen košček ribe zavit v riž in povit v algo. Sashimi pa je košček riža povit z algo in na rižu ikre.

Tadeja je naročila tri sushije (losos, tuna in škamp), jaz sem si privoščila samo enega (tuna). Konec koncev je bilo to prvič, da sem se sploh opogumila poskusiti sushi…in še preden sem uspela zagristi, se je starejši gospod zraven mene odločil, da me ogovori…in potem se ni nehalo…Tadeja je imela še kar srečo, ker sem bila jaz vmes med njima :) no, saj je bil čisto prijazen, pa malce pijan, pa ful ustrežljiv, pa itak da nama je naročil sashimi…in to cel komplet….5 sashimijev!!!! Aaaaaaaa! In itak moraš že iz vljudnosti vsaj poskusiti…kriza, za ta prvič si res zaslužim medaljo :) torej, sushi je bil super, nobenega okusa po ribah, maki je bil tudi super…zraven sva si naročili topel sake, s katerim sva se opogumljali za ikre.

Ta prvi je bil grozen! Skoraj sem vse zbruhala…fuj in fej!! Ta drugi je bil ful dobr (lososove ikre), tretji je bil z ikrami od rakovicami…zelo majhne, zelo trde…četrti je bil rumene barve in v bistvu so bile ikre tako trdno skupaj kot preproga…si v bistvu moral kar konkretno zagristi, da si pregriznil ikre…peti…hmmm, grozen vonj…Tadeja je dala skoraj vse ikre stran in je poskusila samo en majhen košček, ki ga je takoj izpljunila…tako da se jaz sploh nisem trudila :) vmes nama je gospod naročil še japonsko omleto, ki je namenjena temu, da si popraviš okus po vsakem sashimiju…potem pa se je odločil, da se še nisva najedle in nama je naročil še miso juho….miso je že tako dobra juha, ampak tale je bila pa neverjetna!!! Tako ogromno rakovico dobiš notri, ki doda zelo specifičen in zanimiv okus juhi….res juha je bila super…ker sva se toliko najedli z vsemi sashimiji, nama ni uspelo poskusiti še kakšnega sushija…naslednji dan pa sva odšli iz Tokya…in v Kyotu imaš na voljo vse ostalo, kar obstaja v japonski kuhinji, medtem ko sushiji niso najboljši, ker pač ni svežih rib…no ja, res bo treba nazaj na Japonsko ;) Prijazni stric se je nato zelo na hitro pobral domov, ker je Tadeja omenila, da sva zmenjeni z moškim prijateljem...in je šel:) potem sva pa kmalu zatem tudi midve odšli pakirat najine ruzake.

Tadeja se je na koncu dobila z svojim moškim prijateljem :) ja res je ja... tole srečanje je bilo res težko organizirati… pri vsej tej japonski telekomunikaciji mi je še mobitel zablokiral in sem dobivala vedno eno in isto sporočilo od Atsushija. Zdaj pa vedi, kje, kdaj in kako se dobiš. Tako da sem mu poslala sporočilo, kje je najin hostel in če se dobiva pred njim ob pol 10. Glede na to, da Atsushija ni bilo do 10, sem obupala in se odpravila pod tuš. In nato »surprise surprise« - seveda, je prišel Atsushi. Potem sem se zrihtala v rekordnem času, Nina pa se je odločila, da rabi malce več počitka in tako ostal v hostlu. Prav lepo je bilo videt po tolikem času mojega moškega prijatelja :) Odpeljal me je v star predel Tokya, Asakusa, kjer sva se sprehodila med templji in na koncu vrgla kovanec v leseno kišto, nato pozvonila na zvoncu, dvakrat plosknila, sklonila glave in si zaželela željo. Zdaj pa čakam, da se uresniči ;) Po prijetnem klepetu sva se nato vrnila do hostla, saj je Atsushi moral zgodaj vstati, saj dela v teatru in upa, da bo lahko postal kabuki igralec. Držim pesti! Za spomin pa sem dobila prav hecne bele copatke, v katerih nastopajo v teh teatrih.

Naslednji dan sva se odločili, da se nama nikamor ne mudi in sva se celo malo naspali. Potem pa sva šli na glavno železniško postajo, kjer sva se vkrcali na super hiter vlak-več o tem pa v naslednjem postu ;)