...varanasi...

Zadnji dan v Agri sem jaz preležala v postelji, ker sem imela manjše probleme z zdravjem, medtem ko je Tadeja šla okoli z družbo. So si šli pogledat neko zapuščeno mesto, baje je luštno. No, zvečer sva se odpravili proti Varanasiji, na najino prvo pravo vožnjo z indijskim vlakom. Ko imaš želodčne težave vlak definitivno ni najboljša izbira in potem naslednjih 18 ur izgledaš nekako takole:

Ko sva končno prispeli v Varanasi, je bilo grozno. Vsi te napadajo in res nimaš energije, da bi se ubranil in ko nikakor ne moreš dopovedati kam hočeš iti in te vsi vztrajno vlečejo za rokav in te porivajo nekam drugam...no v takem primeru pomaga, če si mal drama queen in se preprosto vržeš na tla in začneš napol jokati (situacijo, ki jo obvladam) in potem so čudežno vsi prijazni, ker bela blond dekleta že ne smeš razburjati. In tako sva končno prišlo do najinega hotela. Prva stvar, ki sva jo opazili na poti do hotela, je bila zagotovo krava, ki je skrbela za promet. Samo tisti prvi dan je stala na takem policijskem podstavku s sprednjima nogama, da je bila bolj opazna, medtem ko se je naslednji dan odločila, da je lažje usmerjati promet, če kar ležiš sredi ceste. Oh, te krave! :)

Varanasi je najbolj sveto mesto v Indiji, je kraj kamor prihajo vsi hindijski verniki, da umijejo življenske grehe v reki Ganges. Drugi razlog zakaj prihajajo pa so pogrebi. Če si lahko privoščiš, je Varansi dejansko edini prostor na svetu, kjer želiš biti kremiran. Tako, da celotno dogajanje v Varanasiju je ob reki. Ko prideš do reke, vidiš ogromno ljudi, ki se kopajo v reki ali pa samo posedajo na ghatih. Ghati so v bistvu stopnice, ki vodijo do reke in skoraj vsaka provinca ali večje mesto v Indiji ima svoj ghat (približno 80 različnih ghatov je ob reki). Tako recimo vsi hindijski verniki iz Kolkate pridejo na svoj ghat in uporabljajo samo tega.

Ganges je verjento najbolj umazana oziroma onesnažena reka na svetu. Ne želiš se preveč približati vodi, ker lahko (če imaš srečo) vidiš zelo neprijetne stvari. Nekateri turisti, ki jih celotna Indija preveč zanase, mislijo, da je pametna ideja, če se še oni skopajo v reki in se tako odrešijo grehov. Hmmm, v bistvu ni tako zelo pametna ideja, ampak je dejansko precej neumna. Večina teh turistov konča v bolnici (kraj, kjer nočeš biti v Indiji), če sploh pridejo do bolnice. Reka sama je tudi nevarna za plavanje, saj ima precej močan tok v sredi in je tudi kar globoka.

Ampak kar je najbolj nevarno so zagotovo bakterije. V reko se steka kanalizacija celotnega mesta, voda se potem baje filtrira in vrača nazaj v tvoj tuš (vseeno ni pametno peti pod tušom). Poleg tega ob reki kremirajo vsa trupla (Hindijci verjamemo samo v kremacijo) in potem pepel lepo stresejo v reko (ker je pač sveta reka). Če si lahko privoščiš, si kremiran. Če si tega ne moreš privoščiti in bi vseeno rad umrl/bil pokopan v Varanasiju, ti tega v bistvu nihče ne brani. Razlika je samo v tem, da te kot reveža vržejo v reko. In potem ko voda naplavi telo na stopnice od enega od ghatov, no potem, pač pridejo psi in krave in te pojedo. Ja. Tako da včasih lahko vidiš plavajoča trupla v reki. Pa tudi mrtve krave rade zaplavajo.

Baje, da ni več toliko trupel v reki, kot včasih. Tako je trdil najin voznik. Ena izmed stvari zaradi katerih prideš v Varanasi, je namreč jutranji izlet z čolnom po reki. Na ta način si pogledaš sončni vzhod in vidiš kako prihajo verniki na jutranje kopanje. Opazuješ lahko tudi jutranjo meditacijo in jogo. Pa krematorij ima precej dela. Na žalost, kot sva imeli srečo ves čas najinega potovanja, naju sončni vzhodi ne marajo kaj preveč, tako da nisva ravno videli sonca, ampak samo tako oblačno jutro. Se zgodi. Vseeno je bilo vredno ogleda, ker voznik je bil res super in je lepo potrpežljivo odgovarjal na najina vprašanja in tudi sam od sebe je povedal dosti zanimivih informacij.

Ena izmed zanimivosti je, da je na drugi strani reke tak manjši otok, kamor gredo ljudje ob nedeljah (ja, bila je nedelja) na piknik z celotno družino. Včasih težko verjameš, da na eni strani kremirajo ljudi, medtem ko je na drugi strani toliko veselja ob pikniku.

Včasih je v Gangesu živela vrsta rečnega delfina. Baje, da ga včasih še vedno lahko opaziš, ampak zaradi tako močne onesnaženosti, je večja verjetnost, da je že izumrl.

Res je neverjetno koliko pomena ima Ganges v življenju Indijcev. Med sprehodom po mestu, dostikrat slišiš pogreb oziroma sprevod do krematorija. V bistvu Indijci položijo truplo na leseno desko, nato na truplo položijo rože in sveče, dvignejo desko in potem skačejo in vpijejo in pojejo celo pot do krematorija. Dejansko lahko še vedno vidiš ljudi pod rožami. Ampak prizor je še vedno neverjento živahen, pisan, skratka nekaj kar ne vidiš doma. Ko nekdo umre (naravne smrti), smrt ni žalosten dogodek, ampak se sorodniki veselijo. Še posebej, če vedo, da si lahko privoščiš krematorij in pravi pogreb. Aja, mimogrede, pogreb stane približno 50 €. In, ne, vsi si ga ne morejo privoščiti.

Najbolj luštne pa so kozice v Varanasiji. Še posebej tale na sliki. Je lepo spala v enem kotu, zavita v svoj pulover. Da jo res ne bo zebel na tistih 30 stopinj vročine :)

Varanasi me je očaral, je polno ljudi, večinoma se okoli sprehajo sicer turisti (zahodnjaki in predvsem Indijci). Smešno mi je, kako ob reki prodajajo take majhne (tudi velike, če kdo želi) kanistre za vodo, tako da lahko vsi romarji odnesejo sveto vodo iz Gangesa nazaj domov. Smešno mi je predvsem zato, ker v bistvu mi počnemo isto. Tako prideš do spoznanja, da se vere med seboj niti ne razlikuje tako zelo. Bistvo je isto in to je najbolj pomembno. Všeč se mi je bilo sprehajati po ulicah in preganjati krave, se izmikati psom in krvavim opicam, popiti čaj na ulici, se sprehoditi čez zelenjavno tržnico, skratka opazovati ljudi. In vsi so tako prijazni. Zanimivo je, kako so se sposobni pogovarjati s teboj tudi uro, če je treba, nato pa končno omenijo, da imajo trgovino in da bi bilo ful lepo od tebe, če si jo pogledaš. Tipično! Na splošno oa je luštno mesto, če te ne motijo psi, krave, reveži, koze, pogrebi, trupla, umazanija, itd. No, ampak če te to moti, potem že tako in tako ne bi prišel v Indijo, kajne?

Za konec pa smo z Holly naredile še malo šopinga, kaj pa drugega! :) Sva se v Varanasiju naučili par trikov kako res preveriti, če je svila svila in ne poliester. So naju kasneje hoteli kar ene parkrat nategnit, pa se nisva dali. Pa svila iz Varanasija je najboljša v Indiji. Hehe, to v bistvu povsod trdijo :)