...kerala...

Kerala je, po mojem mnenju, precej drugačna od ostalih delov Indije. V bistvu niti ni tako zelo indijska, ker so krave lepo privezane na vrv in imajo dejansko na voljo travo. Tudi smeti je manj kot drugje, beračev je manj, skratka Kerala je precej čista in (pre)polna turistov.

Plaže me niso navdušile, prva na kateri sva bili je imela črni pesek, kar mi sploh ni ugajalo, druga je bila pod prelepim rdečim klifom in z veliko psmi, ki so se odločili, da je najboljše, če si skopljejo luknjo v pesek zraven tvoje brisače. No, in to je bilo od plaž. Nič posebnega. V Keralo pa sva šli predvsem zaradi t.i. backwaters. Od obale proti notranjosti se namreč širijo rečni kanali med palmami. Nekako to celo imenujejo indijske Benetke. Ta izlet je bil res super!

Namreč, najameš ladjo, ki je v bistvu hiša, za 22 ur in potem se peljejo po kanalih, da si lahko pogledaš, kako obrečne vasice in pokrajino. Nato se ladja ustavi na enem mestu, kjer prespiš (na ladji), zjutraj pa se počasi vrneš v pristanišče. Fino je bilo, da sva imeli družbo, ker drugače je tole precej draga zadeva samo za dve osebi. Ampak za ceno se itak pogajaš! :) Na ladji dobiš poleg spanja tudi tri obroke in sadje ter vodo. Kar luštno!

Ko smo se vrnili iz izleta se je cela družba odpravila v mesto Cochin. To mesto je v bistvu več otokov, združenih z mostovi in mi smo šli v stari del mesta, kjer je tudi največ turistov. Mestece je majhno (oziroma tisti del otoka, na katerem smo bili) in obvladljivo, precej prijazni ljudje, tudi psi so bili kar simpatični:) Tadeja je naslednji dan odšla nazaj v Evropo, jaz pa sem imela na voljo še en teden za raziskovanje okolice. Največja znamenitost Cochina so posebne mreže za lovljenje rib, ki so jih prinesli Kitajci, Indijci pa so jih malo spremenili in jih še vedno s pridom uporabljajo. Vsako večer jih spustijo v vodo, zjutraj pa jih potegnejo nazaj. Gre za sistem z utežmi in pa ker so kamni precej težki, so potrebni vsaj štirje Indijci, nekje moje velikosti, da lahko dvignjejo in spustijo mrežo.

Druga, zgodovinsko precej pomebna zadeva, pa je spodnja cerkev. In sicer, se cerkvica imenuje St. Francis, zgrajena je pa bila leta 1503 (pred kratkim so jo obnovili, zato ne izgleda stara 500 let). Verjetno naslednje dejstvo malokdo pozna (jaz sem definitivno to prvič slišala), vendar je v Cochinu umrl legendarni Vasco de Gama, ki je bil pokopan v St. Francis cerkvici celih 14 let, preden so ga prestavili v Lizbono. Ha, si ne bi nikoli mislila, da je de Gama končal svojo življenjensko pot v takem malem mestu. Ena zanimivost - Kerala je edina komunistična provinca v Indiji in začuda je to tudi zelo katoliška provinca. Cerkve pa niso sploh nič okrašene, sploh ne v primerjavi z našimi.

Druga velika cerkev, pa je Santa Cruz bazilika. Od zunaj izgleda malo bolje, kot zgornja, vendar pa ne bi vedela, kakšna je od znotraj, ker so katoliške cerkve v Indiji očitno ob nedeljah zaprte. Kdo bi razumel Indijo! :)

Na spodnji sliki pa je eden izmed lepših sončnih zahodov, ki sem jih doživela na celotni poti. Res zanimivo, kako se lahko zahodi spreminjajo od kraja do kraja.

En dan pa sem se odpravila skupaj z Davidom pogledat slone. Potrebovali sva dobro uro in pol v rikši (jaz sem lepo mirno prespala vse skupaj, saj smo odrinili na pot že ob 5.30 zjutraj). Slone je potrebno priti pogledat zgodaj zjutraj, ker okoli 9 zjutraj je že prevroče za njih. Torej, obstaja majhna kolonija slonov in pa njihovih lastnikov, ki jih vsako jutro umivajo v bližnji reki in edini vir dohodka so pridna turisti. Vsakdo lahko poboža slona ali pa celo pomaga pri umivanju. Na koncu daš nekaj malega denarja (ponavdi 50 rupiji, kar še en evro ni) in so vsi veseli, ker bodo lahko kupila hrano tako zase kot za slone. Moram priznati, da je bilo zelo luštno doživetje, veliko bolje kot kasneje na Tajskem.

Poleg odraslih velikanov pa so imeli v kolonijo tudi mladička, in sicer 6 mesecev starega malega slončka. No, ni tako zelo mali! :) (baby je tale za menoj)

Slone vsak dan umivajo predvsem zaradi turistov, drugače niti ni potrebe. Najboljše je, ko jih že zdrgnjejo z kokosovo lupino in to slonom zelo prija, saj je kot neke vrste masaža za njihovo debelo kožo. Aja, pa ščetinasto kožo imajo. Najboljše pa je, ko te vsak slonček povoha s svojim rilcem in v bistvu te kar malce požgečka. Prav simpatično! Okoli devetih pa smo se poslovili in sva z Davidom odšla nazaj do najine rikše.

Naslednji večer pa sva se z Davidom odpravili pogledat najbolj tipično gledališe v Kerali, ki se imenuje Kathakali.

Kathakali je pravzaprav zgodba odigrana z mimiko, gibi in glasbo. Nihče ne govori. Ponavadi so teme vzete iz hindijske mitologije. Na začetku, kakšno uro pred predstavo, si najprej pogledaš kako si igralci sami pripravijo masko. Fascinantno je opazovati, kako se iz navadnih ljudi spreminjajo v bogove.

Potem ti predstavijo kaj pomenijo določeni gibi rok, tako da lahko slediš predstavi. Saj dobiš tudi na listku vse lepo napisano, ampak vseeno pa je super, ko dejansko prepoznaš gibe in si ves navdušen nad celotnim dogajanjem. Niti minuto ti ni dolgčas. Super predstava, super maske!

Poleg vseh naštetih stvari, sem si v Cochinu pogledala še staro židovsko mesto, ki ima zelo živahno tržnico, pa nizozemsko palačo, ki ima na stenah zelo dobro ohranjene hindijske freske pa na splošno sem v mestu preživela lepe trenutke, samo ob sprehodih ob obali. Zelo simpatično mestece! Tako se je izlet v Indiji zaključil, saj sem nato letela na Tajsko. Za Indijo vsi pravijo, da ali ti je všeč ali ti ni. Meni je všeč, definitivno bi se še kdaj vrnila, vendar na druge konce, ki jih še nisem videla. Saj ne, da je to ogromna država in verjetno nikoli zares ne moreš videti vsega :) S tem zapisom tudi zaključujem tale blog. Hvala vsem, ki ste me spremljali!

...puri in konark...

Po Varanasiju je bil čas za plažo :) Vsaj tako nekako sva upali, ko sva se podali na epsko potovanje z vlakom. Tokrat sva dejansko imeli 2 razred, ki se je meni osebno zameril, verjetno zaradi gnezda ščurkov, ki me je pričakalo v postelji. Ampak sva pa imeli v kabini luštne mlade Indijke (14, 12 in 9 let), ki so naju zabavali. Uf, so šle na poroko ene od sestričen, seveda skupaj z starši in so naju povabile zraven, ampak mami ni izgledala ravno navdušena nad idejo, tako da sva kar ostali na vlaku. Bi bilo pa zanimivo iti na indijsko poroko! :) No, po približno 30 urah vožnje sva prispeli v mestece Puri, kamor verjetno ne bi niti pokukali, če ne bi bil v bližini zanimiv tempelj. Dobili sva kar lušten hotel, spodobno hrano, riž so nama na krožniku postregli v obliki velike srca, pa še v bližini plaže. Situacija s plažo pa je sledeča - na zahodni strani od hotela je plaža, na vzhodni pa ribiška vas. Nekako naju je lastnik hotela uspel prepričati, da morava hoditi na vzhod. Hmmm.

In sva šli naslednje jutro na pot proti vzhodu. V bistvu sva se sprehodili čez celo vas, vsi strmijo vate, otroci te vztrajno obletavajo, moški so se slinili, skratka ful ful neprijeten občutek. No, ampak v hotelu so nama rekli, da je samo 15 minut hoje in potem bova čisto sami na plaži. Po približno pol ure sva prišli ven iz vasi in vstopili na javni (vaški) wc. To pomeni, da sva naslednjih 15 minut obračali pogled stran od vseh moških, ki so opravljali veliko ali malo potrebo na plaži. Po drugi strani pa sva ves čas usmerjali pogled navzdol, da ne bi stopili na kaj mehkega. Ja, ženske imajo pravico iti na wc (baje) samo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Pa ja, nisva se obrnili, ampak sva nadaljevali. Želja po plaži je bila pač premočna:)

Seveda na koncu, ko sva prišli do malo bolj mirnega kotička, nisva bili sami, ampak so se nama pridružili ribiči in ves čas so se mimo naju sprehajali razni mladi fantje, ki so ponujali masažo. Hmmm, komentar ni potreben :)

No, ampak veselja nad dejstvom, da sva končno prispeli do morja in peska, nama ni moglo nič uničiti. To je bilo dejansko prvič na celi poti, da sva bili na plaži. Pa to je bilo konec novembra. Tadeja se je opogumila in na koncu dejansko okoli skakala v kopalkah, medtem ko sem se jaz lepo oklepala moje tunike. Že noge so preveč erotične za vse mladce naokoli, ki verjetno še nikoli niso videli bele ženske. No, na žalost tudi tunika ni preprečila manjšega incidenta. Vztrajno naju je zasledoval eden izmed moških iz vasi, ki se je na koncu postavil zraven Tadeje v vodo. Ko je Tadeja lepo odkorala stran ali odplavala (niti ne vem več), se je odločil, da je čas da se pridruži meni na moji brisači. In nato je strmel in strmel in strmel vame. Dokler nisem znorela in ga vprašala kaj hoče. Pa on lepo mirno odgovori: " A kiss and I go away." Jaz seveda v smeh, začnem razlagat, da sem poročena gospa, mož me čaka v hotelu in naj se lepo pobere. Ampak ne, on je še kar vztrajno ponavljal en in isti stavek. Ko sem bila že na koncu z živci in tudi zmerljivke niso pomagale, sem ga začela ignorirati in sem lepo brala knjigo. In on je še kar lepo strmel in sedel zraven moje brisače. No, po ene pol ure je iz vode končno prilezla Tadeja, ki ga je takoj nadrla, da naj izgine in marš domov (se ne bom spuščala v jezikovne podrobnosti:), ampak ne, model je še kar vztrajal. In midve sva ga lepo ignorirali in vsake dve minuti nadrli. Ko sva se končno odločili, da greva, se je k sreči on odločil enako. Ob odhodu nama je sicer dejal:"You will be sorry" in midve sva takrat res padli v histeričen smeh. No, meni še vedno ni žal, mogoče ima Tadeja kakšne pomisleke po tolikem času? :)

Vendar pa celoten dan le ni bil katastrofa, saj sva na začetku vasi spoznali enega ribiča, ki nama je prodajal ali jutranji ribolov ali večerjo ali pa oboje. Sva se odločili samo za večerjo. Zelo pametna odločitev. V hotelu so naju poskušali prestrašiti, ampak se nisva dali. Sva dobili občutek, da so bili v tem hotelu zelo nenavdušeni nad dejstvom, da sva se dejansko družili z domačini in tam zapravljali najin denar, namesto na pivu (ki so nama ga vztrajno ponujali) v hotelu. Aja, pa čisto mimogrede, indijsko pivo je verjetno najslabše na svetu in dokazano pušča najhujše glavobole. Moj je trajal samo 3 dni po enem pivu. Drugje nisem imela glavobola, pa sem spila več kot eno pivo :) No, večerja je bila super! Sva jedli morskega psa, ki je že tako odlična riba. Pa kingfisher ribo (ne bi vedla kako se reče tej ribi po slovensko). Zraven sva dobili še riž in domači daal. In na koncu sva jedli lepo z prsti, kot jedo vsi Indijci. Noro dobra večerja, ena izmed boljših (mimogrede, mene hrana v Indjij ni navdušila). Družina je bila najbolj simpatična, dva luštna mala otroka, ful prijazna žena, pa mož zelo pametno razmišlja, v bistvu celo bolj pametno kot marskikateri izobražen Indijec.

Naslednji dan pa sva odpravili pogledat zgoraj omenjeni tempelj. Seveda sva na 40 km dolgo pot (v eno smer) lepo odpeljali z rikšo, ki so do takrat postale že tako udobno prevozno sredstvo, da sem jaz lepo vedno zaspala na poti :) V rikši seveda ne moreš biti brez šala čez glavo, če ne imaš prah in umazanijo povsod. Tokratna rikša je bila zelo pinki obarvana :)

Tempelj se imenuje Konark, saj je postavljen v mestu Konark (kako izvirno). Konark tempelj je za nekatere celo večjega pomena kot Taj Mahal, in res mi ni žal, da sva si ga pogledali. Zgrajen je bil v 13. stoletju in se imenuje Tempelj sonca. Dejansko je ob sončnem mrku leta 1980 tempelj stal na poti mrka (se malce nelogično sliši tale stavek, a ne? No, upam da se razume kaj mislim). Tempelj je zgrajen iz črnega kamna, od tod tudi drugo ime Črni tempelj. Celoten tempelj ima na stenah izklesane različne podobe. No, in od tukaj dalje blog mogoče ni več primeren za otroke :)

Vse podobe na templju so namreč erotične narave, bolj natančno, izvirajo iz Kamsutre. Ja, vidiš lahko precej neverjetnih stvari.

Dejansko je bil to eden izmed bolj zabavnih obiskov templjev, ker so se okoli naju zopet sprehajali mladci, ki so se odločili, da je bolj zabavno kot opazovati kulturno dediščino, zasledovati naju. Sva se kar zabavali nad njihovim trudom in inovativnostjo ob "prikritnem" poskusu fotografiranja.

Kakorkoli že, tempelj je napol v ruševinah, veliko izklesanih figur je samo napol prepoznavnih, ampak še vedno lahko dojameš v čem je fora. Ne bom na veliko razlagala zakaj se gre, mislim da slike povedo dovolj :)

Kolesa so najbolj zanimiva. Vsega skupaj jih je 12 in so izklesane figure imajo neverjetne podrobnosti. Zelo lepo (in poučno)! :)

Pa še ena nasmejena z kolesom za na konec! Na poti nazaj sva se ustavili še na plaži v Konarku, ki je dejansko lepa plaža, ampak žal je bilo prepozno za kopanje ali ležanje na soncu, ker naju je čakala še uro in pol dolga vožnja z rikšo nazaj v Puri. Naslednji dan pa premik na jug Indije, proti Kerali!

...video baby pande...

Če koga zanima kako izgledajo 2 meseca stari pandini mladički:)

...varanasi...

Zadnji dan v Agri sem jaz preležala v postelji, ker sem imela manjše probleme z zdravjem, medtem ko je Tadeja šla okoli z družbo. So si šli pogledat neko zapuščeno mesto, baje je luštno. No, zvečer sva se odpravili proti Varanasiji, na najino prvo pravo vožnjo z indijskim vlakom. Ko imaš želodčne težave vlak definitivno ni najboljša izbira in potem naslednjih 18 ur izgledaš nekako takole:

Ko sva končno prispeli v Varanasi, je bilo grozno. Vsi te napadajo in res nimaš energije, da bi se ubranil in ko nikakor ne moreš dopovedati kam hočeš iti in te vsi vztrajno vlečejo za rokav in te porivajo nekam drugam...no v takem primeru pomaga, če si mal drama queen in se preprosto vržeš na tla in začneš napol jokati (situacijo, ki jo obvladam) in potem so čudežno vsi prijazni, ker bela blond dekleta že ne smeš razburjati. In tako sva končno prišlo do najinega hotela. Prva stvar, ki sva jo opazili na poti do hotela, je bila zagotovo krava, ki je skrbela za promet. Samo tisti prvi dan je stala na takem policijskem podstavku s sprednjima nogama, da je bila bolj opazna, medtem ko se je naslednji dan odločila, da je lažje usmerjati promet, če kar ležiš sredi ceste. Oh, te krave! :)

Varanasi je najbolj sveto mesto v Indiji, je kraj kamor prihajo vsi hindijski verniki, da umijejo življenske grehe v reki Ganges. Drugi razlog zakaj prihajajo pa so pogrebi. Če si lahko privoščiš, je Varansi dejansko edini prostor na svetu, kjer želiš biti kremiran. Tako, da celotno dogajanje v Varanasiju je ob reki. Ko prideš do reke, vidiš ogromno ljudi, ki se kopajo v reki ali pa samo posedajo na ghatih. Ghati so v bistvu stopnice, ki vodijo do reke in skoraj vsaka provinca ali večje mesto v Indiji ima svoj ghat (približno 80 različnih ghatov je ob reki). Tako recimo vsi hindijski verniki iz Kolkate pridejo na svoj ghat in uporabljajo samo tega.

Ganges je verjento najbolj umazana oziroma onesnažena reka na svetu. Ne želiš se preveč približati vodi, ker lahko (če imaš srečo) vidiš zelo neprijetne stvari. Nekateri turisti, ki jih celotna Indija preveč zanase, mislijo, da je pametna ideja, če se še oni skopajo v reki in se tako odrešijo grehov. Hmmm, v bistvu ni tako zelo pametna ideja, ampak je dejansko precej neumna. Večina teh turistov konča v bolnici (kraj, kjer nočeš biti v Indiji), če sploh pridejo do bolnice. Reka sama je tudi nevarna za plavanje, saj ima precej močan tok v sredi in je tudi kar globoka.

Ampak kar je najbolj nevarno so zagotovo bakterije. V reko se steka kanalizacija celotnega mesta, voda se potem baje filtrira in vrača nazaj v tvoj tuš (vseeno ni pametno peti pod tušom). Poleg tega ob reki kremirajo vsa trupla (Hindijci verjamemo samo v kremacijo) in potem pepel lepo stresejo v reko (ker je pač sveta reka). Če si lahko privoščiš, si kremiran. Če si tega ne moreš privoščiti in bi vseeno rad umrl/bil pokopan v Varanasiju, ti tega v bistvu nihče ne brani. Razlika je samo v tem, da te kot reveža vržejo v reko. In potem ko voda naplavi telo na stopnice od enega od ghatov, no potem, pač pridejo psi in krave in te pojedo. Ja. Tako da včasih lahko vidiš plavajoča trupla v reki. Pa tudi mrtve krave rade zaplavajo.

Baje, da ni več toliko trupel v reki, kot včasih. Tako je trdil najin voznik. Ena izmed stvari zaradi katerih prideš v Varanasi, je namreč jutranji izlet z čolnom po reki. Na ta način si pogledaš sončni vzhod in vidiš kako prihajo verniki na jutranje kopanje. Opazuješ lahko tudi jutranjo meditacijo in jogo. Pa krematorij ima precej dela. Na žalost, kot sva imeli srečo ves čas najinega potovanja, naju sončni vzhodi ne marajo kaj preveč, tako da nisva ravno videli sonca, ampak samo tako oblačno jutro. Se zgodi. Vseeno je bilo vredno ogleda, ker voznik je bil res super in je lepo potrpežljivo odgovarjal na najina vprašanja in tudi sam od sebe je povedal dosti zanimivih informacij.

Ena izmed zanimivosti je, da je na drugi strani reke tak manjši otok, kamor gredo ljudje ob nedeljah (ja, bila je nedelja) na piknik z celotno družino. Včasih težko verjameš, da na eni strani kremirajo ljudi, medtem ko je na drugi strani toliko veselja ob pikniku.

Včasih je v Gangesu živela vrsta rečnega delfina. Baje, da ga včasih še vedno lahko opaziš, ampak zaradi tako močne onesnaženosti, je večja verjetnost, da je že izumrl.

Res je neverjetno koliko pomena ima Ganges v življenju Indijcev. Med sprehodom po mestu, dostikrat slišiš pogreb oziroma sprevod do krematorija. V bistvu Indijci položijo truplo na leseno desko, nato na truplo položijo rože in sveče, dvignejo desko in potem skačejo in vpijejo in pojejo celo pot do krematorija. Dejansko lahko še vedno vidiš ljudi pod rožami. Ampak prizor je še vedno neverjento živahen, pisan, skratka nekaj kar ne vidiš doma. Ko nekdo umre (naravne smrti), smrt ni žalosten dogodek, ampak se sorodniki veselijo. Še posebej, če vedo, da si lahko privoščiš krematorij in pravi pogreb. Aja, mimogrede, pogreb stane približno 50 €. In, ne, vsi si ga ne morejo privoščiti.

Najbolj luštne pa so kozice v Varanasiji. Še posebej tale na sliki. Je lepo spala v enem kotu, zavita v svoj pulover. Da jo res ne bo zebel na tistih 30 stopinj vročine :)

Varanasi me je očaral, je polno ljudi, večinoma se okoli sprehajo sicer turisti (zahodnjaki in predvsem Indijci). Smešno mi je, kako ob reki prodajajo take majhne (tudi velike, če kdo želi) kanistre za vodo, tako da lahko vsi romarji odnesejo sveto vodo iz Gangesa nazaj domov. Smešno mi je predvsem zato, ker v bistvu mi počnemo isto. Tako prideš do spoznanja, da se vere med seboj niti ne razlikuje tako zelo. Bistvo je isto in to je najbolj pomembno. Všeč se mi je bilo sprehajati po ulicah in preganjati krave, se izmikati psom in krvavim opicam, popiti čaj na ulici, se sprehoditi čez zelenjavno tržnico, skratka opazovati ljudi. In vsi so tako prijazni. Zanimivo je, kako so se sposobni pogovarjati s teboj tudi uro, če je treba, nato pa končno omenijo, da imajo trgovino in da bi bilo ful lepo od tebe, če si jo pogledaš. Tipično! Na splošno oa je luštno mesto, če te ne motijo psi, krave, reveži, koze, pogrebi, trupla, umazanija, itd. No, ampak če te to moti, potem že tako in tako ne bi prišel v Indijo, kajne?

Za konec pa smo z Holly naredile še malo šopinga, kaj pa drugega! :) Sva se v Varanasiju naučili par trikov kako res preveriti, če je svila svila in ne poliester. So naju kasneje hoteli kar ene parkrat nategnit, pa se nisva dali. Pa svila iz Varanasija je najboljša v Indiji. Hehe, to v bistvu povsod trdijo :)

...agra...

Torej, naslednji dan smo ob 5 zjutraj imeli vlak za Agro...ki je zamujal samo eno uro...in potem se ti začne mešat! Še posebej, ker si prejšni dan šel spat ob enih! :)

Ko smo končno prišli v Agro, smo najprej zagledali srce parajoč dogodek na pred železniško postajo. Najprej so do mene pritekli trije otroci, ki so videli, da imam v plastični vrečki dve steklenici vodi in so poskušali iztrgati vrečko iz mojih rok, na koncu smo se prerivali za vrečko, v kateri sem imela še druge stvari in sem jim dala eno steklenico in potem so stekli stran. Takoj za tem, ko smo obrnili, smo videli majhno punčko, staro mogoče dve leti, kako kaka pred postajo. In to tako zelo nezdravo zeleno drisko. Ko je njena mama opazila, da jo gledamo...jah, kaj ponavadi naredijo mame v takem primeru? Zagotovo ne naslednjega, vsaj ne v Evropi. No, mama je punčko preprosto prijela za glavo in jo potisnila v zeleno brozgo, tako da je bila mala vsa umazana po ritki. Nato je stegnila roko in prosjačila za denar. Smo mogli Rolanda kar stran vleči, da ne bi udaril mame. Groza, ampak to je Indija. In prej ko se navadiš na take prizore in se jih naučiš ignorirati, lažje ti je. Kakorkoli že, ko smo prišli do hotela smo cel dan prelenarili in se samo pogovarjali in kao delali plane za naprej, pa popili smo nekaj čaja, pa tako, v bistvu nismo nič delali. Zvečer smo spoznali brata in sestro iz Amerike in smo se zmenili, da gremo naslednji dan vsi skupaj pogledat sončni vzhod in Taj Mahal, nato pa naredimo turo po Agri. V enem dnevu si dejansko lahko pogledaš vse znamenitosti. In res naslednje jutro, tokrat še enkrat ob 5 budnica, lepo stojimo prej vhodom za Taj Mahal, ko nam povedo, da pred 7 ne odprejo vrat (čeprav je vzhod prej). Potem se ti spet začne mešat. Tokrat smo se vsaj zabavali s psom, ki je neumorno prosjačil Fletcherja za piškote.

Drugače pa obstaja cela procedura za vstop v Taj Mahal. Bolj zgodaj ko so tam (ob 5 recimo je dober čas:), več imaš verjetnosti, da prideš notri pred vsemi drugimi. Ampak če ne veš par pravil, ti to ne pomaga! Prvo pravilo - s seboj ne moreš imeti ruzaka, lahko imaš samo tako malo mini žensko torbico recimo. Najbolje, pa da imaš samo fotoaparat. Drugič - dobiti moraš posebne štunfke, ki jih moraš uporabljati. Dobiš tudi vodo. Tretjič - karto moraš kupiti zraven vhoda, ne na vhodu. Četrtič - obstajata dve ločeni vrsti za moške in ženske in postavitise moraš v pravo vrsto, hočeš, nočeš. Petič - čeprav si bil prvi v vrsti, se bodo debeli stari Nemci še vedno poskušali preriniti, zato moraš obvladati komolčanje. Šestič - vsi indijski fotografi so izključeni iz komolčanja, ker imajo pravico, da vstopijo prvi in lovijo stranke. Sedmič - ko že misliš, da si skoraj tam, ko odprejo vrata, ko lepo stojiš v pravi vrsti, brez ruzaka in si se znebil vseh Nemcev, te še vedno ne spustijo, ker morajo postaviti ograjo med obema vrstama. Osmič - na vrsti je security check. Devetič - zdaj pa samo šibaj na vso moč, da prideš do Taj Mahala in da ga vidiš v vsem sijaju brez nebotrebnih turistov! :) Če spustiš ali zanemariš katerokoli pravilo, te na žalost pošljejo nazaj na konec vrste in potem spet čakaš in čakaš.

No, ampak če si uspešen, si poplačan z prelepim razgledom na Taj Mahal v jutranji meglici. In s prelepim odsevom v fontani...tiste špricajoče zadeve namreč prižgejo šele okoli devetih in takrat pač ne vidiš več odseva.

Malce kasneje, ko se noter pririnejo vsi debeli Nemci, je okoli Taj Mahala prava gneča. Aja, medtem ko lepo mirno stojiš in gledaš Taj, stisneš kakšno fotko, se pač nekaterim Nemcem zazdi, da je edino pravilno, da te zmerjajo v nemščini, ker to je res jezik, ki ga kot Slovenka ne razumem in tudi potem ko se kljub parim potiskom v ramo ne odmaknem, je seveda edina pravilna reakcija, da me ta debeli Nemec potisne na tla in tako on vskoči na moje mesto in posneme tisti svoj bedasti video, medtem ko se njegova žena poskuša opravičiti in ko je spet treba miriti Rolanda, da naj se ne razburja preveč, ker so se itak vsi ostali turisti že dovolj razburili. Če ima kdo ful rad Nemce, naj mi oprosti, ampak po tem dogodku, mi niso nič kaj pri srcu. Grozno neotesani so...starejši, debeli moški predvsem. Na Tajskem se je ta občutek samo še bolj poglobil.

Ampak, da ne bomo govorili samo o slabih izkušnjah, naj povem nekaj o Taj Mahalu. Večina verjetno ve zakaj se gre, mogoče pa se najde kdo, ki še ni slišal za zgodbo. Taj Mahal je dal zgraditi vladar po imenu Shan Jahan (kot omejeno isti gospod, ki je naročil gradnjo mošeje in pa tudi trdnjave v Delhiju), in sicer v spomin svoji drugi ženi Mumtaz, ki je umrla pri porodu njunega 14 (!!!!!) otroka leta 1631. Taj so začeli graditi istega leta, gradnja pa je bila zaključena 1653. Taj je gradilo okoloi 20 000 ljudi iz cele Indije in centralne Azije, material pa so uvažali tudi iz Evrope. Ker je gradnja zahtevala veliko denarja, se je kmalu po zaključku gradnje vladarjev sin odločil, da vrže očeta iz prestola in ga pošlje v zapor. Tako je nesrečni Shan Jahan (ki je baje čez noč osivel zaradi izgube ljube žene) do konca življenja lahko le strmel skozi okno svoje celice proti stvaritvi in danes tako imenovani največji izpovedi ljubezni. Po 13 letih je nesrečnež umrl in so ga pokopali zraven žene. Precej žalostna zgodba, kajne? Taj Mahal so v letu mojega rojstva postavili na world heritage list in ga renovirali, ker je vse od gradnje bil v bistvu zanemarjen in bil tudi tarča pogostega vandalizma. Danes se z avtom ne moreš pripeljati v bližno Taj Mahala, ker izpuhi uničujejo prelepo belo barvo.

Še par detajlov...Taj Mahal je prekrasen, res ti vzame dih. Noro lepo, sploh ni besed s katerim bi ga lahko opisala. Še posebej je lepo, ko se sprehodiš po notranjosti (fotografiranje ni dovoljeno) in ko vidiš kako precizno so vsi detajli izklesani v marmor, kako so vzorci rož po vseh zidovih (niso narisane rože, ampak so majhni koški barvnega marmorja postavljeni v neke vrste mozaik), ko imaš v sredi Taj Mahala postavljene krste in okoli njih v bistvu narejeno okroglo steno, ki izgleda kot idrijska čipka izklesana iz marmorja. Najlepše pa je, ko skozi okna preseva svetloba in vidiš magične vzorce po tleh in stenah. Res nepopisno lepo! Prav tako je prekrasno, ko se sprehodiš po ploščadi okoli Taj Mahala in se iz reke, ki zadaj dviga meglica in ne vidiš ne reke, ne brega, ne druge strani, vse kar vidiš je megla in enega izmed minaretov.

Ko smo si odpočili od silne lepote Taj Mahala, smo najeli dve rikše za cel dan in smo imeli šli lepo po spisku, kaj si moramo še ogledati. Prva stvar na seznamu je bila Agra Fort (tisti zapor, kjer je zgoraj omenjeni nesrečnež preživel svoja zadnja leta). Agra Fort je ogromna, rdeča stavba, ki so jo uporabljali kot zapor in pa tudi kot rezidenco vladarjev. Nič posebnega, preveč da lahko vse poskraš. Tam lahko preživiš ure in ure, ampak po pravici, se ti v bistvu ne da, ker je preveč gužve, ker postaja vroče in ker je vse rdeče. Imaš pa zelene papige na enem mestu, ki so nekako uspelo izkopati luknjo v marmorno steno in sedaj kričijo na ves glas in se pritožujejo čez turiste, ki motijo njihov mir :) Ne, saj se hecam, Agra Fort je prav tako lepa, ampak ne na istem nivoju kot Taj Mahal. V bistvu me je najmanj navdušila tisti dan.

Naslednja postaja je bil Akbar mavzolej. Še ena grobnica, tokrat v spomin moškemu...gradnjo tega mavzoleja je naročila pa ženska :) ja, ljubezen je v Indiji resna stvar. Tale mavzolej je bil super zabaven, ker ne samo da si imel opice pred vhodom, ampak so se naokoli podili tudi jeleni in srne. Pa znotraj mavzoleja smo se šli telefončke skozi stene. Nekdo je govoril v en kot stene, v drugem kotu je stala druga osebe, ki je vse slišala in lepo odgovarjala. Hehe, prav zabavno!

Opice pa so bile sploh zgodba zase. Tale ubogi otrok na spodnji fotografiji je poskušil zbežati vsake dve minuti, ampak ga je mama vedno potegnila nazaj. Mulc, kam bežiš, še ušesa ti je treba spucat! Kasneje se je umivanju pridružil še oče in s skupmnimi močmi sta poskrbela, da se mali ni več ganil in da je bil lepo umit po vseh predelih telesa :)

Predzadnja postaja je bil Itimad-ud-Daulah, po domače Baby Taj. Baby Taj je bila prva zgradba popolnoma zgrajena samo z uporabo marmorja. Baby Taj je skorajda lepši kot Taj Mahal...je ena taka mini kopija, samo da je vsa čipkasta in izgleda precej bolj krhko.

Baby Taj je res tak mali cukr, v bistvu lahko dobiš kar sladkorno, tako lušten je. Res mini mini! Sem se morala skloniti, ko sem bila v notranjosti in sem hodila skozi vrata.

Tukaj pa smo lovili veverice (v bistvu se po angleško imenujejo podganje veverice, zato ker jih je toliko). To so najbolj hitre veverice na svetu! Pa tudi precej simpatične so! :)

In zadnja postaja dneva je bila v bistvu prva postaja, samo iz druge strani. Na drugi strani reke. Čeprav, kot blondinka, sem seveda trdila da ni fer, da je to nateg, da je to isto kot smo videli zjutraj, da to pa že ni druga stran Taj Mahala. In potem me Ben pogleda in mirno reče; Nina, Taj Mahal je simetričen, itak da je enak na obeh straneh. Ampak ne, jaz sem še vedno trdila, da je to isto kot spredaj, da smo se tukaj sprehala zjutraj. In potem je izpostavil dejstvo, da sedaj hodimo ob reki, medtem ko zjutraj nismo. Ja, in potem mi je potegnilo. Dolga lajtunga, nimam kaj! :)

Tako smo si pogledali sončno vzhod in zahod z Taj Mahalom v ozadju. Popoln dan! Pa še ena skupinska za konec!