torej, super hiter vlak iz tokya v kyoto potrebuje cca. 2 uri za razdaljo 513 km. ce bi vzeli nočni avtobus, bi se peljali približno 8-9 ur, ampak ker je bil to dejansko edini vlak, ki bi ga uporabili in ki je "a must" sva se odločila za bolj udobno in hitrejšo varianto. enosmerna karta okoli 120 €, ampak definitvno je vredno. vlak pelje z povprečno hitrostjo 300 km/h. In ko vlak spelje, te pribije v sedež, skoraj tako kot na letalu! Vmes so naju ušesa bolela od pritiska!! NORO! In sploh se ne da opisati občutka, ko sediš na vlaku in gledaš skozi okno, kako cel svet beži mimo tebe. Pravzaprav se ti zdi, kot da bi se čas ustavil, da greš premikaš počasi...potem pa kar naenkrat vidiš samo črne črte pred sabo, ki švignjejo mimo tebe, sploh jih ne moreš ujeti z očesom. In čez čas ugotoviš, da si na mostu in da so črne črte pravzaprav stebri...in takrat se zaveš, kako zelo hitro se premikaš! Vlak se drugače imenuje tudi "bullet train" in v bistvu od spredaj izgleda kot krogla. Teh vlakov imajo ogromno, tako da je en vlak, ki gre v isto smer, na približno vsakih 15 minut. Pa ful so dolgi!
takole izgleda najina prtljaga
tokyo je švignilo mimo naju
tokyo iz vlaka 
predmestje tokya - ljudje imajo res mini hiške
Na vlaku nama je bilo seveda malce dolgčas, tako da sva se kar veliko slikali. In japončkom sva se verjetno zdeli čudni...pa Kiko in Panjo sta se odločila, da bi tudi onadva imeli en mini fotosešn, tako da sva še njiju dokumentirali :)
Po dveh urah sva prišli do Kyota in ko sva z veliko muko in pazljivosti, da ne bi slučajno ubili koga, povlekli najina ruzaka iz mini police nad glavo, sva se odpravili najinemu hostlu naproti. Ampak naprej par besed o železniški postaji Kyoto - to je definitvno največja postaja, ki sem jo kadarkoli videla!! V naslednjih dneh se nama je uspelo izgubiti, vsakič ko sva stopili vanjo!! Notri imaš tire za navadne vlake, za Shinkasen vlake, za podzemno, za še neke vlake. Potem na drugi strani imaš avtobusno postajo, ampak samo za mestne avtobuse. Postaja ima baje 11 nadstropij in celo svoj razgledni stolp. Ampak najbolj zanimiva stvar na postaji (in to je v bistvu povsod na Japonskem), da je postaja en ogromen nakupovalni center!! Tam imaš vse od supermarketa in tržnice v kleti, do raznih trgovin in butikov z čevlji, oblekami, kozmetiko, potem same znane blagovne znamke (Gucci, Versace, YSL itd.), restavracije, slaščičarne, turistične informacije, hotel, mini igralnico za otroke in še in še. Neverjetno!! Bo zanimivo primerjati novo postajo v Ljubljani z tole :)
Hostel je bil precej luštn, dosti blizu postaje. Ker sva prišli šele popoldne in ker se seveda tudi v Kyotu stemni ob 17.00 sva prvi dan samo spoznali folk v hostlu, oprali perilo, se najedli, šli na karaoke za 4 ure, spat v super udobno posteljo in potem je bil že naslednji dan in čas za sightseeing!
Medtem ko Tokyo nima neke posebne kulturne dediščine (vse je bilo uničeno med bombadiranjem), je Kyoto njegovo popolno nasprotje...Kyoto je predvsem tradicionalno mesto z veliko templjev, z gejšami, parki itd. Skratka, vse kar delaš v Kyotu je "temple sighseeing"...in po pravici, ko vidiš 3, si videl vse. Saj je super zanimivo in čisto drugače od vsega, kar si navajen, ampak se pa tudi dosti hitro nasitiš. Najprej sva si šli pogledati Ginkakuji tempelj (srebrni tempelj), ampak ker sva ful hiteli, sva spregledali znak, da ga prenavljajo...smola pač...tako da sva imeli možnost pogledati predvsem park, ki pa je bil zelo lep in predvsem spokojen, kljub trumam turistov.
Ko sva zaključili z parkom, naju je zunaj čakalo prijetno presenečenje...ker je bila nedelja, so imeli neke vrste festival. Nimava pojma, zakaj se je šlo, tudi nikjer nisva nič zasledili, tako da je možno, da je to nekaj, kar se dogaja vsako nedeljo. Kakorkoli že, zunaj je bilo ogromno ljudi in med njimi so bili najbolj srčani otroci, oblečen v razne noše...čist preveč cortkani so bili!! Pa vsi so se držali svojih staršev in ko so imeli mimohod, so jim vsi "gledalci" ploskali in jih spodbujali ter mahali. Res zanimivo in luštno za videti...
In ko misliš, da je vsega konec, se zabavni del šele prične :) Za malimi so bili na vrsti odrasli moški. Najprej so na začetku vsakega sprevoda imeli en mali kombi, ki je bil okrašen in ki je bil v bistvu skrbel za to, da se je sprevod lahko premikal brez ovir na poti (ljudje so seveda ves čas skakali na cesto v upanju na dobre fotografije). Strici so imeli na sebi zelo zanimive, čisto raven kape...pa so šli samo mimo nas.
Potem je spet sledil manjši sprevod fantkov, ki so se držali neke velike lesene škatle...
In nato se je začel res zabavni del :) Najprej so bile na vrstvi ženske...vse so bile oblečen v belo in so bile pomešane med seboj (vseh starosti). Ene 20 žensk (na vsaki strani po 10) je držalo oz. imelo na ramenih lesene tram, na katerih je bila položene lesena škatla...ostale pa so samo hodile naokoli in nekaj kričale oziroma dajale tempo vsem, ki so nosile tisto težko zadevo. Seveda, bi bilo vse skupaj preveč preprosto, če bi samo hodile, ker pa je res veliko bolj zabavno, če skačeš :) in so šle po hribu navzdol skakajoč z "nebivedla" koliko kilami na ramenih...res ne vem, kaj je tako zabavnega na tem...mislim, za publiko je bilo precej zanimivo, meni se je zdelo izredno zabavno, ampak da bi me kdo prepričal, da bi šla med njih in si dala vse to na svoja ramena...nene! pa sploh ne bi bila primerna, ker sem prevelika :D hehe
Takoj za ženskami so bili na vrsti še moški...način je bil isti...aja, vpili pa so nekaj podobnega kot "auha, auha, auha".
Tale stric se je kar namučil...
...medtem ko se je temu mladeniču samo smejalo :)
Po tem zadnjem sprevodu, je prišel še konjenik, potem se je pa vse skupaj zaključilo in sva se odpravili naprej. Šli sva po poti filozofov, kjer mora biti preprosto čudovito spomladi, ko cvetijo česnje. Vsa drevesa ob poti so namreč češnjeva...mogoče naslednjič :) Na tej potki so vsi slavni japonski filozofi iskali in našli svoj navdih, imeli debate med seboj, skratka to je bilo mesto, kjer so se družili. Da prehodiš celo pot traja kar nekaj časa, ker se ti čas ustavi in se ti nikamor več ne mudi. Pot pelje mimo raznih svetišč in templjev, midve sva se ustavili samo v enem svetišču in enem templju.
Vmes na poti sva videli oblečene kamne...tega je bilo povsod po Kyotu kar precej, ne vem pa točno kaj pomeni...ampak je zelo zanimovo za videti.
Tako sva v zelo mirne tempu prišli do najinega svetišča, kjer je bilo prelepo! In daleč naokoli nikogar!
Obožujem japonske lanterne!!
Na eni strani templja si imel manjši "tempelj", kamor obesiš svojo željo. Najprej kupiš leseno tablico, na kateri je narisana določena podoba (največkrat žival, kot npr. prašič ali orel), nato pa na drugo stran (ali isto) napišeš svojo željo. Itak, da tiste ki so napisane v japonščini izgledajo super kul, ker nimaš pojma, kaj piše, sva pa našli tudi par angleških in ugotovila, da večinoma vsi prosijo za iste stvari: "veliko zdravja in miru".
Malo stran imaš še en mini "tempelj" oziroma stojalo bi bilo mogoče bolj primerna beseda. Pri isti teti, kjer kupiš leseno tablico, lahko kupiš samo eno željo...v bistvu daš denar in potem si izbereš en listek, na katerem piše nekaj, kar se ti lahko zgodi oziroma odvisno je tvoje interpretacije besedila, kar ti pomeni napisano. Če je stvar dobra, jo vzameš s seboj in jo hraniš, dokler se ne uresniči...če pa je slaba, pa jo zavežeš na tale steber, v upanju da se izboljša. How cool is that? :)
Seveda se tukaj še ne končajo možnosti za dobre želje :) Glavni del svetišča je namenjem...hmmm...željam :) v režo vržeš nekaj denarja (ni važno koliko, odvisno od tebe-verjetno se količina denarja poveča z velikostjo želje :)
Potem potegneš za vrv, tako da zaslišiš zvonec, nato trikrat ploskneš, daš roke skupaj, skloniš glavo, zamižiš in si zaželiš srečno pot (ali pa nov avto)!
Tole pa še nisem ugotovila, kaj bi bilo...ali je to knjiga želja (to ne bilo tako presenečenje, kajne?) ali pa je mogoče to knjiga pohval in pritožb (v svetišču...hmmm, nisem tako zelo prepričana, da se lahko pritožiš in zahtevaš svoj denar nazaj, če nisi dobil novega avta). Karkoli že pomeni, izgleda ful finofajn in oh in sploh lepo :)
In potem sva poskočno nadaljevali pot proti templju, kjer sva občudovali ogromna vrata...na vsaki strani vrat, pa je bil drug tempelj...pred enim si spet lahko nadlegoval bogove s svojimi željami :)
Vrata iz druge strani...
Tempelj, pred katerim si lahko pomolil, ampak tokrat na drugačen način, ko je bilo opisano zgoraj.
In sicer, tukaj si pa prispeval dinarčke za svečko oziroma svečko, ki izgleda kot kadilo, ampak nima nobenega vonja. Nato si svečko previdno prižgal in jo odnesel do okrogle posode, v kateri je bil droben pesek (mivka), v katerega si zapičil svojo svečko. Nato si z rokami ponesel dim od vseh svečk proti sebi, trikrat plosknil, sklonil glavo in zamižal in si tokrat zaželel novo stanovanje :) Zraven pa si se nasmejal še neumnim turistom, ki te fotografirajo :)
In potem se je najin dan počasi zaključil. Sva malo iskali avtobusno postajo, se odpeljali nazaj proti centru na večerjo in nato počasi proti hostlu, kjer so naju že čakali novi prijatelji s steklenico sakeja...hja, je bil kar pester večer :))
