...kyoto #3 ...

Seveda še nisva končali z vsemi templji, ampak tokrat sva se odločili, da združiva prijetno z koristnim. Tako sva si šli pogledat 5 nadstropno pagodo v Kyoto na edini dan v mesecu, ko se okoli templjev in pagode odvija boljšak. Ampak najprej o pagodi -je precej zanimiva in drugačna od vseh ostalih templjev. Pa tak prijeten park in ribnik je okoli.

Okoli pagode ni bilo veliko turistov ali sploh posebne gneče, ampak potem ko prideš do tam, kjer se začne sejem, se začne tudi gneča. Pa to je bilo sredi tedna, okoli 11 dopoldne, ampak si se komaj premikal med vsemi ljudmi.

Na sejmu najdeš skorajda vse, ampak večinoma so to le take zanimive ali pa čudne stvari, kot jih pač ima vsak boljšak. Definitivno je bilo vredno iti in opazovati Japonce, kako se menijo za ceno (to je baje edini sejem, kjer lahko barantaš za ceno na Japonskem), kako se ustavljajo pri vsaki stojnici in kaj vse najdeš na stojnicah. NORO!

Mogoče kdo potrebuje nov ovitek za svoje vizitke?

Vmes si se lahko seveda vedno ustavil pri stojnici z hrano in si privoščil kakšen zanimiv prigrizek :)

Na voljo imaš veliko izbiro rabljenih kimonov...

...zanimivih lutk...

...tudi tale riba ni bila slaba na pogled...

...če pa ti rabljeni kimoni ne dišijo, si lahko vedno privoščiš blago iz katerih si sešiješ čisto svoj novi kimono!

Posodic za miso juho je bilo na pretek...

...prav tako natikačev.

Po sejmu sva se odpravili na ogled najbolj avtentične in obvezne zadeve v Kyotu, bolje rečeno kar nekaj, kar ne smeš izpustiti, ko si na Japonskem. Sva se lepo usedli na avtobus in odpeljali v slavni okoliš, kjer lahko še vedno vidiš gejše. Baje pridejo na plano šele proti večeru, ampak za vsak slučaj sva se tja odpravili že popoldne, da slučajno ne bi česa zamudili. Takole prazno izgleda vse skupaj čez dan. Kar malce žalostno! V bistvu je predel kar precej skrčen, na eno glavno ulico in par uličič, ki se povezujejo med seboj. Tukaj velja enako pravilo kot pri templjih - ko vstopiš iz hrupne ulice, začutiš tišino okoli sebe. Srhljivo :) Saj dokaj kmalu so se nabrali ljudje, večinoma sami turisti. Zanimivo, da sva tukaj videli večino turistov, ker na drugih mestih jih niti ni bilo...mogoče so se skrivali pred nama :) In takole sva postavili naokoli par ur in gledali vse naokoli, napenjali oči, kje bi lahko videli kakšno gejšo...in nama seveda ni uspelo. Drugače pa eno malo predavanje o gejšah. Japonci gejše imenujejo geiko. Poleg gejš, obstajajo tudi meiko, ki so pravzaprav gejše pripravnice. Razlika med njimi ni tako zelo opazna nam navadnim smrtnikom, ker se nam pač vse zdijo fantastične in nam vzbujajo domišljijo :) Ampak, ko enkrat spoznaš razlike, so precej očitne in lahko takoj na prvi pogleda razlikuješ med geiko in meiko. Pa obstajajo tudi različni rangi pripravnic. Najnižja meiko po rangu ima na glavi največ okraskov - iz glave ji visijo rože, bunkice, listje in še in še. Meiko, višja po rangu, ima teh okraskov že manj in ponavadi ji ne visijo ob strani, ampak bolj od zadaj. Gejše pa po tej logiki nimajo okraskov, kar je delno res. Gejše sploh nimajo več svoje lastne frizure, ampak imajo kar lasuljo, v katero je vpičen en sam okras na vrh glave oziroma na figo. To je recimo najbolj opazna razlika med njimi. Seveda pa obstajajo še druge bolj minorne razlike, kot je npr. vrednost teh okraskov, pa kimonov, pa njihov status v "družini" in predvsem njihova cena.

In potem je ura naznanila čas in sighseeing se je začel :)

Ta velika je dejansko nižja po rangu od tamale...

Zelo zelo nerade se slikajo oziroma tako zelo hitro stopicajo v svojih nerodnih lesenih natikačih, da jih sploh ne uloviš. Resno, malo manj kot tekle so stran od nas. Ena, je hodila kar cik cak, da bi se skrila pred fotoaparatom. Tako, da večina slik ni uspela :( Resnično ne moreš verjeti, da lahko nekdo hodi tako hitro in vztrajno gleda v tla ali pa stran od tebe. No, fotke niso najboljpe, ampak za filing pa bo, ane?

No, takole nekako pa izgleda, ko te turisti lovijo in vsi bliskajo z flešom...a jim potem sploh še zameriš, da tako bežijo pred teboj in stran od tebe? Jaz jim niti ne...

In večer se je zadovljno zaključil, saj sva videli kar 5 meiko(v), ampak nobene prave gejše. Pa kdaj drugič, ane? Saj uradni podatki so, da je v celi Japonski še delujočih pravih gejš manj kot 100, tako da mogoče niti ni tako čudno, da nama ni uspelo videti ene :)

Naslednji dan smo se skupaj z fantoma odpravili do bambusove gozda, ki je eden izmed najlepših ohranjenih bambusov gozdov. Ponavadi bambus raste kar med drevesi, tukaj pa so bili en bambus zraven drugega. In ta gozd je tisti, ki ga ponavadi vidiš v (kitajskih) filmih in ko vsi vzdihujejo nad barvami in kako lepo je! Seveda ne more iti vse po sreči in po enem tednu sonca in vročine, se je ravno na ta dan, ko bi bilo sonce super zadeva, dež odločil, da popestri naš mali izlet! Groza!! V največjem nalivu smo se sprehajali do gozda, poskušali narediti nekaj fotografij in nato smo zbežali nazaj. Saj smo se ustavili na čaju, si kupili marele, ampak kaj ko dež ni in ni ponehal. Pač nismo imeli sreče! Na poti do gozda, smo se ustavili še na tipičnem japonskem pokopališču, ki je bilo izredno zanimivo in seveda spokojno (kaj pa drugega).

Takole nekako pa izgleda bambusov gozd v dežju...še vedno je precej lepo in veličastno!

Naslednji dan sva se odpeljali do Osake in potem še dalje do Arime, ki je mali mali kraj, tako mali, da ga še v Lonely Planetu ne omenjajo. Ampak ta mali kraj je eden izmed bolj priljubljenih med japonskimi turisti. Zakaj? Ker v Arimi imajo tretje najbolj znane japonske toplice in tudi ene izmed bolj priljubljenih :) In ker sva to našli v nekem lokalnem vodiču, sva bili edini tujki in sva doživeli precej bolj pristno izkušnjo, kot bi jo kje drugje :) Onsen so japonske toplice in onsenov imaš več vrst. Najini onseni so bili zaprti, lahko imaš pa tudi odprte (na prostem). Izbrali sva si zlate in srebrne toplice. Vsaka vrsta vode ima svoje zdravilne lastnosti, ne bi znala povedati katere, ker bi to zahtevalo poglobljeno znanje japonščine od mene. Na žalost te veščine še nisem osvojila :) Ampak zlate toplice so bile v bistvu rdeče toplice, z malo mehurčki in veliko vsebnostjo železa (zato rdeča barva) in pa z precej visoko temperaturo - 42 stopinj. Srebrne toplice pa so bile navadne toplice, ampak so imele manj mehurčkov, kot rdeče, pa baje je bla tudi voda manj vroča. Aja, pa voda je bila prozorna :)

Fotografirat se na žalost ni smelo, tako da si boste morali sami predstavljati kako in kaj :) Ampak celoten proces izgleda nekako takole - prideš notri, si na avtomatu (tako kot fast food, kaj pa drugega) izbereš kaj bi rad, daš dinarčke notri, dobiš listek, ga daš prijazni receptorki, dobiš ključe od omarice, si kupiš mini brisačo, ki ne pokrije slovenske riti in greš po stopnicah do garderobe. Tam se odraviš na wc in v poplavi gumbov pritisneš tistega za pomoč in začne vpiti alarm in se ti skorajda vdere celotna garda japonskih žena v wc :) Jah, je bilo precej komično. No, po začetnih težavah, se slečeš do nagega, vstopiš v sobo, kjer so bazeni z vodo. Ampak najprej se odpraviš do tušov, se usedeš na tak mini stol in se popolnoma umiješ, zdrgneš, spereš! Na voljo imap milo in šampon. Bedno je, ker se ne smeš (!) umivati stoje, ampak samo sede. Malce neudobno! Zraven pri vsakem tušu imaš še tak mini lavor, v katerega si lahko naliješ vodo in se polivaš in polivaš, dokler se ti ne zdi, da si dovolj čist, da vstopiš v bazen, v katerem se skorajda scvreš. Ko se tvoje telo navadi na temperaturo, pa postane kar prijetno. Seveda pretiravat ne smeš in ponavadi nihče ne ostane več kot 20 minut (ne smeš pa ostati več kot 40 minut, ker ti lahko postane zelo slabo in takrat ugotoviš zakaj tisti gumb na wc-ju). Ko zaključiš, se zopet stuširaš, posušiš, oblečeš in greš po hribu navzgor do drugih toplic, kjer ponoviš rutino. Skratka zelo zanimiva izkušnja! Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da skoraj nobena Japonka ni zaključila z tem tuširanjem tako hitro kot midve. Po zaključku namakanja, se ponavadi fajn umijejo telo, zobe, lase, noge itd. In potem še kar nekaj časa ustvarjajo z vodo, se polivajo, skratka uživajo do konca. Potem pa imaš v garderobi na voljo še fen, tako da si lahko naredijo še frizuro, popravijo make-up in odidejo naprej. Najbolj zanimivo in v bistvu tudi precej super pa je to, da so te toplice ponavadi zastonj oz. pri bolj popularnih plačaš neko malenkost, ki je bila v najinem primeru 4-5 € na glavo. Kar luštn! Bi bilo to treba še kdaj ponoviti!

Nato sva odšli nazaj v Kyoto, spakirali ruzake in se zjutraj odpravili zopet v Osako, tokrat v pristanišče počakat najino ladjo za Kitajsko. Saj razdalja Kyoto - Osaka je 25 minut z vlakom, tako da ni neke krize :) No, in ko sva se končno vkrcali na ladjo in ko je ladja končno odplula, sva še en cel dan uživali ob razgledu na Japonsko in njene otoke. Je bilo tudi to fino videti, ker redko kdaj vidiš kako izgleda Japonska iz morja...lepo lepo in še enkrat lepo!

In takole sva se poslovili od Japonske in se veselili srečanja z Kitajsko :)

...kyoto #2 ...

Naslednji dan sva se odpravili po različnih templjih, baje vrednih ogleda :) Ker so bili nekateri templji, kar blizu najinega hostla, sva se skupaj z Danom in Phadom odpravili kar peš. Najprej smo se ustavili v templju oziroma bolje rečeno kompleksu templjev, imenovanem Tofukiji...verjetno imajo tako menihi tako radi tofu, da so se odločili, da bi bilo fajn poimenovati njihovo bivališče po njem :) Samo hecam se...ime nima veze z tofujem! :) celoten kompleks precej impresionira na prvi pogled, saj je ogromen! Dejansko imaš ene par templjev, kopalnice, stranišča, mini svetišče, mini tori vrata, lepe vrtove, skratka vsega je na pretek. Kar je precej bedno in hkrati mogoče te tudi malo odbije je to, da so vse stavbe zaprte. Nič si ne moreš pogledati od znotraj, o vsem lahko samo bereš na zunajih tablah. Seveda je vse najstarejše, najboljše, oh in sploh nekaj o čemer lahko samo sanjaš!

vrata v kompleksu

Nad vrati je bilo eno malo mini svetišče, kjer je bilo mirno in veliko bolj prijetno, kot pa spodaj med templji. Sonce je seveda pripomoglo k temu, ker ta dan je vročina dobesedno ubijala! Do svetišča prideš po strmih stopnicah, na vrhu katerih te čaka grozna skulptura nečesa! Ne vem točno kaj je, jaz bi rekla, da je mogoče neke vrste lev (?!?). Mogoče je namen te živali, da prestraši zle duhove, odžene slabe misli ali pa samo preprosto za okras. Malo je tudi zob časa pripomogel k temu, da vse skupaj izgleda precej bolj strašno, kot pa je bilo verjetno mišljeno :)

Saj mogoče ne bi bilo tako slabo imeti takšenga kipa kje doma..če bi ga pravilno osvetlil, bi njegova sence zagotovo vsakogar odgnala...in potem bi se spraševal, zakaj nihče več ne pride na obisk :) Ko smo se naveličali vseh templjev in sonca, smo se (v istem kompleksu) odpravili do prelepega lesenega mostu, ki je povezal en del kompleksa z drugim. Pogled iz mostu je fantastičen, škoda samo, ker ni nobene reke pod njim :) V bistvu je njegova funkcija bolj kot ne samo okrasna. V jesenskem času (ki ga očitno midve nisve najbolj ujele, ker na Japonskem se jesen pač ne začne oktobra kot pri nas), ko listje spreminja barvo oz. ko je vse listje rdeče, mora biti res res lepo. Ampak kot rečeno, nekako se drevesa na Japonskem niso strinjala z najino definicijo jeseni in kdaj naj bi se le-ta začela. Kdo bi razumel drevesa! :)

Pod mostom, okoli mostu, skratka vse naokoli so samo vrtovi, medtem ko nas je na drugi strani mosta na presenečenje vseh pričakal...nov tempelj! :) No, ampak tokrat je bila pred templjem luštna klopca in smo se vsi lepo usedeli in se najedli bonbonov. Je bil pa pred templjev tak zelo zen vrt - zelo japonski. Tudi kaj takega bi bilo fajn imeti doma, poleg pa še enega pridnega japonskega vrtnarja, ki bi skrbel cele dneve za vrt :) Kdo pa ima drugače čas za obrezovanje mini grmičkov in postavljanje belih kamnov v pravilno feng shui pozicijo, da si slučajno ne bi zameril duhovom/bogovom/višjim silam! Najbolj fascinantno pri vseh teh templjeh in svetiščih, ki sva jih obiskali na Japonskem pa je spokojnost, ki te obkroža, ko prestopiš vrata, ki ločijo tempelj od zunanjega sveta. Zanimivo je, da dobesedno samo stopiš skozi vrata in si v popolnoma drugem svetu, kjer ni nobenega hrupa. nobenih avtomobilov, nobene umazanije, skratka vse je popolnoma drugače. Ne vem, kako je mogoče, da življenje "zunanjega sveta" ne prodre do templjev. Kot da bi bila vmes neka nevidna pregrada. Samo, da ne bo pomote - ta vrata, ki ločujejo en svet od drugega so odprta in med cesto in templjem na eni strani vrat je ponavadi približno par metrov prostora (recimo 2 metra na vsako stran). No, res je spokojno in včasih prav paše pobegniti iz hrupne ceste.

Ko smo se naveličali (mogoče bi rajši rekla, ko smo si pogledali vse, kar se je dalo) spokojnosti, smo se odpravili dalje po hrupni cesti novemu templje naproti. Na veselje vseh, je ta templjev obljubljal bolj pisano sliko in predvsem 4 km dolgo stezo, nad katero so rdeča tori vrata. Res je bilo čudovito, nekaj kar ti dejansko ostane v spominu. Vsi templji so drugače več ali manj enaki in tudi tega se slej ko prej nasitiš. Ta kompleks se je imenoval Fushimi Inari in kot rečeno, je najbolj znan po dolgi "preprogi" tori vrat. Začne se tako kot vsak drug kompleks - kar naenkrat se znajdeš sredi oaze miru. Na poti do začetka, smo se sprehodili mimo dolge lesene stene, ki je imela na sebi ploščine z japonskimi pismenkami...rekla bi, da so bile to ali molitve ali pa želje, ne bi pa znala točno povedati, kaj je pravilno. Ob vsakem slučaju pa izgleda super lepo!

Drugače pa takole izgleda vhod v kompleks. Naša mala skupinca je tekmovala za najlepši nasmeh :) Jaz stavim na Pada (mali v sredini).

Ko prideš do vhoda, se takoj zagledaš v tisto majhno pokrito zadevo na levi strani vhoda. Tam te namreč čakajo take male zajemalke, ki so naslonjene nad koritom vode. Za vse nas - nevedneže - so bila napisana priročna navodila v japonščini, ki smo jih seveda razumeli brez problema. Na našo srečo, so bila ob navodilih tudi slikice :) Pa še Japonce smo opazovali dovolj dolgo časa, da smo ugotovila zakaj se gre (smo pametni, ha?)

Torej, smisel teh zajemalk in vode je v tem, da se očistiš preden stopiš v kompleks. In sicer moraš z eno roko vzeti zajemalko, zajeti vodo, si jo politi na eno roko, nato na drugo roko, kar ostane dati v usta, splahniti usta in pljuniti vodo stran (na tla, ne nazaj v korito). Vse to moraš doseči z eno zajemalko, tako da moraš previdno razporediti vodo za roke in usta (lepo na tretjine, da ni zamer).

In potem vstopiš in se dobesedno zaletiš v glavni tempelj, pred katerim se vsi klanjajo, ploskajo in vlečejo za vrvi zvonov (kot je bilo opisano v prejšnjem postu). Pred templjem je bilo precj gneče, so se očitno vsi odločili, da potrebujejo nov avto :)

Na desni strani glavnega templja je bilo zopet malo svetišče, kjer so bile stene in stene lesenih tablic in želja na njih, s to razliko, da so bila tokrat dodana še nekakšna pisana peresa. Je vse skupaj izgledalo precej bolj inkovsko npr. in ne toliko japonsko. Zanimivo.

Tole pa so male lesene ploščice, ki jih kupiš in prižgeš...mislim, da so na njih zopet napisane neke želje. Sem ugotovila, da so teli Japonci precej vraževeren narod!

In potem smo prišli do vhoda in do prvih torijev. Res lepo. Toriji te pripeljejo na vrh, kjer je zopet eno malo svetišče. Se je pa super sprehajati vmes med njimi. Nekje na sredini pa te pričakata dva kipa lisic, ki imata rdečo rutko okoli vratu. Se mi zdi, da so na Japonskem pravljico o Rdeči kapici malo modificirali in so pravzaprav lisice šle do babice z rdečo rutko, kjer jih je pričakala malo punčka, ki se je odločila, da bi pojedla lisico :) Ne, ne, lisice so čuvaji templjev in ena od lisic je imela neko kroglo v gobcu, druga pa neke vrste ključ. So pa precej strašljive na pogled (skoraj toliko kot tisti lev prej), ampak ti dejansko nočejo nič slabega.

Dan sva zaključili pred zlatim templjem Kinkuji. Še en res lep tempelj, ki ga lahko občuduješ samo od zunaj. Tempelj leži sredi jezera, okoli katerega se lahko sprehodiš. Poleg tega imaš možnost splezati na hrib od koder je tudi prelep razgled na okolico in na tempelj. Ko je voda mirna in ne piha veter, je pa sploh lepo videti odsev templja v vodi. Skratka, tole je bil zagotovo eden najlepših templjev na Japonskem. In potem sva odšli na eno fast food večerjo, ki izgleda tako, da si pogledaš menu na tipkah avtomata, daš denar notri, pritisneš tipko, vzameš listek in drobiž in daš listek z naročilom prijazni in nasmejena gospodični in čez 10 minut že požrešno mečeš vase svojo večerjo. Užitek, ni kaj! :)