...varanasi...

Zadnji dan v Agri sem jaz preležala v postelji, ker sem imela manjše probleme z zdravjem, medtem ko je Tadeja šla okoli z družbo. So si šli pogledat neko zapuščeno mesto, baje je luštno. No, zvečer sva se odpravili proti Varanasiji, na najino prvo pravo vožnjo z indijskim vlakom. Ko imaš želodčne težave vlak definitivno ni najboljša izbira in potem naslednjih 18 ur izgledaš nekako takole:

Ko sva končno prispeli v Varanasi, je bilo grozno. Vsi te napadajo in res nimaš energije, da bi se ubranil in ko nikakor ne moreš dopovedati kam hočeš iti in te vsi vztrajno vlečejo za rokav in te porivajo nekam drugam...no v takem primeru pomaga, če si mal drama queen in se preprosto vržeš na tla in začneš napol jokati (situacijo, ki jo obvladam) in potem so čudežno vsi prijazni, ker bela blond dekleta že ne smeš razburjati. In tako sva končno prišlo do najinega hotela. Prva stvar, ki sva jo opazili na poti do hotela, je bila zagotovo krava, ki je skrbela za promet. Samo tisti prvi dan je stala na takem policijskem podstavku s sprednjima nogama, da je bila bolj opazna, medtem ko se je naslednji dan odločila, da je lažje usmerjati promet, če kar ležiš sredi ceste. Oh, te krave! :)

Varanasi je najbolj sveto mesto v Indiji, je kraj kamor prihajo vsi hindijski verniki, da umijejo življenske grehe v reki Ganges. Drugi razlog zakaj prihajajo pa so pogrebi. Če si lahko privoščiš, je Varansi dejansko edini prostor na svetu, kjer želiš biti kremiran. Tako, da celotno dogajanje v Varanasiju je ob reki. Ko prideš do reke, vidiš ogromno ljudi, ki se kopajo v reki ali pa samo posedajo na ghatih. Ghati so v bistvu stopnice, ki vodijo do reke in skoraj vsaka provinca ali večje mesto v Indiji ima svoj ghat (približno 80 različnih ghatov je ob reki). Tako recimo vsi hindijski verniki iz Kolkate pridejo na svoj ghat in uporabljajo samo tega.

Ganges je verjento najbolj umazana oziroma onesnažena reka na svetu. Ne želiš se preveč približati vodi, ker lahko (če imaš srečo) vidiš zelo neprijetne stvari. Nekateri turisti, ki jih celotna Indija preveč zanase, mislijo, da je pametna ideja, če se še oni skopajo v reki in se tako odrešijo grehov. Hmmm, v bistvu ni tako zelo pametna ideja, ampak je dejansko precej neumna. Večina teh turistov konča v bolnici (kraj, kjer nočeš biti v Indiji), če sploh pridejo do bolnice. Reka sama je tudi nevarna za plavanje, saj ima precej močan tok v sredi in je tudi kar globoka.

Ampak kar je najbolj nevarno so zagotovo bakterije. V reko se steka kanalizacija celotnega mesta, voda se potem baje filtrira in vrača nazaj v tvoj tuš (vseeno ni pametno peti pod tušom). Poleg tega ob reki kremirajo vsa trupla (Hindijci verjamemo samo v kremacijo) in potem pepel lepo stresejo v reko (ker je pač sveta reka). Če si lahko privoščiš, si kremiran. Če si tega ne moreš privoščiti in bi vseeno rad umrl/bil pokopan v Varanasiju, ti tega v bistvu nihče ne brani. Razlika je samo v tem, da te kot reveža vržejo v reko. In potem ko voda naplavi telo na stopnice od enega od ghatov, no potem, pač pridejo psi in krave in te pojedo. Ja. Tako da včasih lahko vidiš plavajoča trupla v reki. Pa tudi mrtve krave rade zaplavajo.

Baje, da ni več toliko trupel v reki, kot včasih. Tako je trdil najin voznik. Ena izmed stvari zaradi katerih prideš v Varanasi, je namreč jutranji izlet z čolnom po reki. Na ta način si pogledaš sončni vzhod in vidiš kako prihajo verniki na jutranje kopanje. Opazuješ lahko tudi jutranjo meditacijo in jogo. Pa krematorij ima precej dela. Na žalost, kot sva imeli srečo ves čas najinega potovanja, naju sončni vzhodi ne marajo kaj preveč, tako da nisva ravno videli sonca, ampak samo tako oblačno jutro. Se zgodi. Vseeno je bilo vredno ogleda, ker voznik je bil res super in je lepo potrpežljivo odgovarjal na najina vprašanja in tudi sam od sebe je povedal dosti zanimivih informacij.

Ena izmed zanimivosti je, da je na drugi strani reke tak manjši otok, kamor gredo ljudje ob nedeljah (ja, bila je nedelja) na piknik z celotno družino. Včasih težko verjameš, da na eni strani kremirajo ljudi, medtem ko je na drugi strani toliko veselja ob pikniku.

Včasih je v Gangesu živela vrsta rečnega delfina. Baje, da ga včasih še vedno lahko opaziš, ampak zaradi tako močne onesnaženosti, je večja verjetnost, da je že izumrl.

Res je neverjetno koliko pomena ima Ganges v življenju Indijcev. Med sprehodom po mestu, dostikrat slišiš pogreb oziroma sprevod do krematorija. V bistvu Indijci položijo truplo na leseno desko, nato na truplo položijo rože in sveče, dvignejo desko in potem skačejo in vpijejo in pojejo celo pot do krematorija. Dejansko lahko še vedno vidiš ljudi pod rožami. Ampak prizor je še vedno neverjento živahen, pisan, skratka nekaj kar ne vidiš doma. Ko nekdo umre (naravne smrti), smrt ni žalosten dogodek, ampak se sorodniki veselijo. Še posebej, če vedo, da si lahko privoščiš krematorij in pravi pogreb. Aja, mimogrede, pogreb stane približno 50 €. In, ne, vsi si ga ne morejo privoščiti.

Najbolj luštne pa so kozice v Varanasiji. Še posebej tale na sliki. Je lepo spala v enem kotu, zavita v svoj pulover. Da jo res ne bo zebel na tistih 30 stopinj vročine :)

Varanasi me je očaral, je polno ljudi, večinoma se okoli sprehajo sicer turisti (zahodnjaki in predvsem Indijci). Smešno mi je, kako ob reki prodajajo take majhne (tudi velike, če kdo želi) kanistre za vodo, tako da lahko vsi romarji odnesejo sveto vodo iz Gangesa nazaj domov. Smešno mi je predvsem zato, ker v bistvu mi počnemo isto. Tako prideš do spoznanja, da se vere med seboj niti ne razlikuje tako zelo. Bistvo je isto in to je najbolj pomembno. Všeč se mi je bilo sprehajati po ulicah in preganjati krave, se izmikati psom in krvavim opicam, popiti čaj na ulici, se sprehoditi čez zelenjavno tržnico, skratka opazovati ljudi. In vsi so tako prijazni. Zanimivo je, kako so se sposobni pogovarjati s teboj tudi uro, če je treba, nato pa končno omenijo, da imajo trgovino in da bi bilo ful lepo od tebe, če si jo pogledaš. Tipično! Na splošno oa je luštno mesto, če te ne motijo psi, krave, reveži, koze, pogrebi, trupla, umazanija, itd. No, ampak če te to moti, potem že tako in tako ne bi prišel v Indijo, kajne?

Za konec pa smo z Holly naredile še malo šopinga, kaj pa drugega! :) Sva se v Varanasiju naučili par trikov kako res preveriti, če je svila svila in ne poliester. So naju kasneje hoteli kar ene parkrat nategnit, pa se nisva dali. Pa svila iz Varanasija je najboljša v Indiji. Hehe, to v bistvu povsod trdijo :)

...agra...

Torej, naslednji dan smo ob 5 zjutraj imeli vlak za Agro...ki je zamujal samo eno uro...in potem se ti začne mešat! Še posebej, ker si prejšni dan šel spat ob enih! :)

Ko smo končno prišli v Agro, smo najprej zagledali srce parajoč dogodek na pred železniško postajo. Najprej so do mene pritekli trije otroci, ki so videli, da imam v plastični vrečki dve steklenici vodi in so poskušali iztrgati vrečko iz mojih rok, na koncu smo se prerivali za vrečko, v kateri sem imela še druge stvari in sem jim dala eno steklenico in potem so stekli stran. Takoj za tem, ko smo obrnili, smo videli majhno punčko, staro mogoče dve leti, kako kaka pred postajo. In to tako zelo nezdravo zeleno drisko. Ko je njena mama opazila, da jo gledamo...jah, kaj ponavadi naredijo mame v takem primeru? Zagotovo ne naslednjega, vsaj ne v Evropi. No, mama je punčko preprosto prijela za glavo in jo potisnila v zeleno brozgo, tako da je bila mala vsa umazana po ritki. Nato je stegnila roko in prosjačila za denar. Smo mogli Rolanda kar stran vleči, da ne bi udaril mame. Groza, ampak to je Indija. In prej ko se navadiš na take prizore in se jih naučiš ignorirati, lažje ti je. Kakorkoli že, ko smo prišli do hotela smo cel dan prelenarili in se samo pogovarjali in kao delali plane za naprej, pa popili smo nekaj čaja, pa tako, v bistvu nismo nič delali. Zvečer smo spoznali brata in sestro iz Amerike in smo se zmenili, da gremo naslednji dan vsi skupaj pogledat sončni vzhod in Taj Mahal, nato pa naredimo turo po Agri. V enem dnevu si dejansko lahko pogledaš vse znamenitosti. In res naslednje jutro, tokrat še enkrat ob 5 budnica, lepo stojimo prej vhodom za Taj Mahal, ko nam povedo, da pred 7 ne odprejo vrat (čeprav je vzhod prej). Potem se ti spet začne mešat. Tokrat smo se vsaj zabavali s psom, ki je neumorno prosjačil Fletcherja za piškote.

Drugače pa obstaja cela procedura za vstop v Taj Mahal. Bolj zgodaj ko so tam (ob 5 recimo je dober čas:), več imaš verjetnosti, da prideš notri pred vsemi drugimi. Ampak če ne veš par pravil, ti to ne pomaga! Prvo pravilo - s seboj ne moreš imeti ruzaka, lahko imaš samo tako malo mini žensko torbico recimo. Najbolje, pa da imaš samo fotoaparat. Drugič - dobiti moraš posebne štunfke, ki jih moraš uporabljati. Dobiš tudi vodo. Tretjič - karto moraš kupiti zraven vhoda, ne na vhodu. Četrtič - obstajata dve ločeni vrsti za moške in ženske in postavitise moraš v pravo vrsto, hočeš, nočeš. Petič - čeprav si bil prvi v vrsti, se bodo debeli stari Nemci še vedno poskušali preriniti, zato moraš obvladati komolčanje. Šestič - vsi indijski fotografi so izključeni iz komolčanja, ker imajo pravico, da vstopijo prvi in lovijo stranke. Sedmič - ko že misliš, da si skoraj tam, ko odprejo vrata, ko lepo stojiš v pravi vrsti, brez ruzaka in si se znebil vseh Nemcev, te še vedno ne spustijo, ker morajo postaviti ograjo med obema vrstama. Osmič - na vrsti je security check. Devetič - zdaj pa samo šibaj na vso moč, da prideš do Taj Mahala in da ga vidiš v vsem sijaju brez nebotrebnih turistov! :) Če spustiš ali zanemariš katerokoli pravilo, te na žalost pošljejo nazaj na konec vrste in potem spet čakaš in čakaš.

No, ampak če si uspešen, si poplačan z prelepim razgledom na Taj Mahal v jutranji meglici. In s prelepim odsevom v fontani...tiste špricajoče zadeve namreč prižgejo šele okoli devetih in takrat pač ne vidiš več odseva.

Malce kasneje, ko se noter pririnejo vsi debeli Nemci, je okoli Taj Mahala prava gneča. Aja, medtem ko lepo mirno stojiš in gledaš Taj, stisneš kakšno fotko, se pač nekaterim Nemcem zazdi, da je edino pravilno, da te zmerjajo v nemščini, ker to je res jezik, ki ga kot Slovenka ne razumem in tudi potem ko se kljub parim potiskom v ramo ne odmaknem, je seveda edina pravilna reakcija, da me ta debeli Nemec potisne na tla in tako on vskoči na moje mesto in posneme tisti svoj bedasti video, medtem ko se njegova žena poskuša opravičiti in ko je spet treba miriti Rolanda, da naj se ne razburja preveč, ker so se itak vsi ostali turisti že dovolj razburili. Če ima kdo ful rad Nemce, naj mi oprosti, ampak po tem dogodku, mi niso nič kaj pri srcu. Grozno neotesani so...starejši, debeli moški predvsem. Na Tajskem se je ta občutek samo še bolj poglobil.

Ampak, da ne bomo govorili samo o slabih izkušnjah, naj povem nekaj o Taj Mahalu. Večina verjetno ve zakaj se gre, mogoče pa se najde kdo, ki še ni slišal za zgodbo. Taj Mahal je dal zgraditi vladar po imenu Shan Jahan (kot omejeno isti gospod, ki je naročil gradnjo mošeje in pa tudi trdnjave v Delhiju), in sicer v spomin svoji drugi ženi Mumtaz, ki je umrla pri porodu njunega 14 (!!!!!) otroka leta 1631. Taj so začeli graditi istega leta, gradnja pa je bila zaključena 1653. Taj je gradilo okoloi 20 000 ljudi iz cele Indije in centralne Azije, material pa so uvažali tudi iz Evrope. Ker je gradnja zahtevala veliko denarja, se je kmalu po zaključku gradnje vladarjev sin odločil, da vrže očeta iz prestola in ga pošlje v zapor. Tako je nesrečni Shan Jahan (ki je baje čez noč osivel zaradi izgube ljube žene) do konca življenja lahko le strmel skozi okno svoje celice proti stvaritvi in danes tako imenovani največji izpovedi ljubezni. Po 13 letih je nesrečnež umrl in so ga pokopali zraven žene. Precej žalostna zgodba, kajne? Taj Mahal so v letu mojega rojstva postavili na world heritage list in ga renovirali, ker je vse od gradnje bil v bistvu zanemarjen in bil tudi tarča pogostega vandalizma. Danes se z avtom ne moreš pripeljati v bližno Taj Mahala, ker izpuhi uničujejo prelepo belo barvo.

Še par detajlov...Taj Mahal je prekrasen, res ti vzame dih. Noro lepo, sploh ni besed s katerim bi ga lahko opisala. Še posebej je lepo, ko se sprehodiš po notranjosti (fotografiranje ni dovoljeno) in ko vidiš kako precizno so vsi detajli izklesani v marmor, kako so vzorci rož po vseh zidovih (niso narisane rože, ampak so majhni koški barvnega marmorja postavljeni v neke vrste mozaik), ko imaš v sredi Taj Mahala postavljene krste in okoli njih v bistvu narejeno okroglo steno, ki izgleda kot idrijska čipka izklesana iz marmorja. Najlepše pa je, ko skozi okna preseva svetloba in vidiš magične vzorce po tleh in stenah. Res nepopisno lepo! Prav tako je prekrasno, ko se sprehodiš po ploščadi okoli Taj Mahala in se iz reke, ki zadaj dviga meglica in ne vidiš ne reke, ne brega, ne druge strani, vse kar vidiš je megla in enega izmed minaretov.

Ko smo si odpočili od silne lepote Taj Mahala, smo najeli dve rikše za cel dan in smo imeli šli lepo po spisku, kaj si moramo še ogledati. Prva stvar na seznamu je bila Agra Fort (tisti zapor, kjer je zgoraj omenjeni nesrečnež preživel svoja zadnja leta). Agra Fort je ogromna, rdeča stavba, ki so jo uporabljali kot zapor in pa tudi kot rezidenco vladarjev. Nič posebnega, preveč da lahko vse poskraš. Tam lahko preživiš ure in ure, ampak po pravici, se ti v bistvu ne da, ker je preveč gužve, ker postaja vroče in ker je vse rdeče. Imaš pa zelene papige na enem mestu, ki so nekako uspelo izkopati luknjo v marmorno steno in sedaj kričijo na ves glas in se pritožujejo čez turiste, ki motijo njihov mir :) Ne, saj se hecam, Agra Fort je prav tako lepa, ampak ne na istem nivoju kot Taj Mahal. V bistvu me je najmanj navdušila tisti dan.

Naslednja postaja je bil Akbar mavzolej. Še ena grobnica, tokrat v spomin moškemu...gradnjo tega mavzoleja je naročila pa ženska :) ja, ljubezen je v Indiji resna stvar. Tale mavzolej je bil super zabaven, ker ne samo da si imel opice pred vhodom, ampak so se naokoli podili tudi jeleni in srne. Pa znotraj mavzoleja smo se šli telefončke skozi stene. Nekdo je govoril v en kot stene, v drugem kotu je stala druga osebe, ki je vse slišala in lepo odgovarjala. Hehe, prav zabavno!

Opice pa so bile sploh zgodba zase. Tale ubogi otrok na spodnji fotografiji je poskušil zbežati vsake dve minuti, ampak ga je mama vedno potegnila nazaj. Mulc, kam bežiš, še ušesa ti je treba spucat! Kasneje se je umivanju pridružil še oče in s skupmnimi močmi sta poskrbela, da se mali ni več ganil in da je bil lepo umit po vseh predelih telesa :)

Predzadnja postaja je bil Itimad-ud-Daulah, po domače Baby Taj. Baby Taj je bila prva zgradba popolnoma zgrajena samo z uporabo marmorja. Baby Taj je skorajda lepši kot Taj Mahal...je ena taka mini kopija, samo da je vsa čipkasta in izgleda precej bolj krhko.

Baby Taj je res tak mali cukr, v bistvu lahko dobiš kar sladkorno, tako lušten je. Res mini mini! Sem se morala skloniti, ko sem bila v notranjosti in sem hodila skozi vrata.

Tukaj pa smo lovili veverice (v bistvu se po angleško imenujejo podganje veverice, zato ker jih je toliko). To so najbolj hitre veverice na svetu! Pa tudi precej simpatične so! :)

In zadnja postaja dneva je bila v bistvu prva postaja, samo iz druge strani. Na drugi strani reke. Čeprav, kot blondinka, sem seveda trdila da ni fer, da je to nateg, da je to isto kot smo videli zjutraj, da to pa že ni druga stran Taj Mahala. In potem me Ben pogleda in mirno reče; Nina, Taj Mahal je simetričen, itak da je enak na obeh straneh. Ampak ne, jaz sem še vedno trdila, da je to isto kot spredaj, da smo se tukaj sprehala zjutraj. In potem je izpostavil dejstvo, da sedaj hodimo ob reki, medtem ko zjutraj nismo. Ja, in potem mi je potegnilo. Dolga lajtunga, nimam kaj! :)

Tako smo si pogledali sončno vzhod in zahod z Taj Mahalom v ozadju. Popoln dan! Pa še ena skupinska za konec!

...delhi...

Let iz Kitajske do Indije je bil kar malce naporen. Stevardese niso bile najbolj prijazne na svetu, so pa bile oblečene v sari:) Zgodaj zjutraj sva prišli v Delhi, nato pa sva na letališču čakali se približno dve uri do prevoza do hotela. Priznam, letališče v Delhiju je kar malce strašljivo :) Ko sva končno prišli do hotela, sva bili obe že itak čisto fertik in potem so nama dali še čudno sobo in v bistvu nisva nič spali. Lep začetek! Popoldne sva nato zamenjali sobo, ki je bila še manjša kot prva, ampak vsaj ni imela okna na ulico. Ena stvar, ki se jo naučiš v Indiji je, da ne želiš imeti okna v sobi oz. če ga imaš ga nočeš imeti s pogledom na ulico (hrup, smrad, golobi, mukajoče krave, pretepaški psi, koze, delo na cesti, skratka brez miru). V hotelski restavraciji sva spoznali dva Avstralca, s katerima smo šli popoldne po karte za vlak za Agro in bili takoj predmet natega. Se zgodi, ampak smo vsaj vedeli zakaj se gre in vsaj midve sva dobili tako luštno uro zabave iz tega. Predvsem jaz sem s svojimi vprašanji precej spravila ob živce nategaškega gospoda :) Tako v bistvu prvi dan v Delhiju nisva nič posebnega videli. Pa po pravici, v Delhiju, sploh ni nič posebnega za videti. Naslednji dan zjutraj smo se odpravili po karte za vlak še enkrat, tokrat brez natega in nato smo se odpravili pogledat tistih par stvari, ki jih imajo v Delhiju. In kot zakleto, je bil ponedeljek in najbolj zanimiva stvar je ob ponedeljkih zaprta :)

To je trdnjava imenovana Red Fort ali Lal Qila, ki so jo zgradili v 17. stoletju. Trdnjava je res cela rdeča in najbolj zanimiva stvar je dejstvo kako gromozanska je celotna zadeva. Zid okoli trdnjave se namreč razteza kar 2 km okoli, višina pa se spreminja od 18 m na rečni strani do 33 m na strani, ki glede proti mestu. Kot rečeno je trdnjava ob ponedeljkih zaprta, tako da smo si jo pogledali samo od zunaj in potem smo hodili okoli nje in smo prehodili oba kilometra :)

Nasproti trdnjave pa stoji največja mošeja v Indiji, Jama Masjid. Tudi mošejo so zgradili v 17. stoletju (vladar zaslužen za gradnjo mošeje je isti gospod, ki je postavil Taj Mahal). Mošeja ima ob straneh dva minareta, vsak je visok 40 metrov. Mošeja lahko naenkrat sprejme kar 25 000 ljudi. Kar precej, ha? Ko premagaš strme stopnice do notranjega dvorišča in ko se prepiraš na vhodu, da ne boš vzel fotoaparata s seboj, ampak na koncu vseeno plačaš vstopnino za fotoaparat (ne zate, samo za fotoaparat) in ko končno pristopicaš do dvorišča ti vzame dih. Mošeja je res ogromna! Dvorišče pa je še večje! In polno ljudi, ki namakajo noge v fontani sredi dvorišča ali pa samo počivajo v senci, otroci se podijo naokoli, turisti stopicajo previdno, da ja ne bodo stopili na golobje iztrebke (nekako tako umazano dvorišče je kot Markov trg v Benetkah, s tem da v Benetkah imaš lahko čevlje na nogah, medtem ko v mošeji ne. Super, a ne?), skratka zelo indijsko doživetje. Razgled iz dvorišča na sosedjo trdnjavo je tudi precej wau, saj lahko šele tam dejansko občutiš mogočnost tistega dva kilometrskega zidu!

Manjša anekdota: Ko sem slikala mošejo, so pritekle luštne indijske punce in so govorile nekaj v ali hindi ali pa v katerem drugem indijskem jeziku (niso pa govorile angleško). Ko smo se sporazumele, da želijo, da jih slikam, so se vse lepo postavile v vrsto in se nastavile. Ampak to še ni bilo vse! Še naprej so nekaj govorile in govorile in kazale name in na eno od njih in na moj fotoaparat in nismo nikamor prišle z pogovorom. Nato so se začeli zbirati okoli nas še drugi ljudje in ko je bilo okoli mene približno 20 ljudi, še vedno nisem vedela kaj hočejo. Končno je pristopil tudi nekdo, ki je govoril angleško in potem smo lahko dejansko ugotovili kaj dekleta želijo. Jah, želela so sliko z menoj. Vse lepo in prav. Ampak potem so želele sliko vzeti s seboj. Hmm. Na žalost nimam polaroidnega fotoaparata in z digitalnim pač ne morem sproducirati slike takoj. Ko sem vse to razložila, je angleško govoreči gospod rekel, da on to ve in da tudi one to vedo, ampak da edini način, da vzamejo sliko s seboj je, da jim dam moj fotoaparat. Aha, seveda! In gospod se je nasmehnil in rekel, da mi ne more pomagati in je odkorakal stran. Nato sem ostala sama z 20 pari gromozanskih rjavih oči, ki so vsi strmeli vame in čakali, da jih dam svoj fotoaparat. Potem sem pa še jaz odkorala stran. Z fotoaparatom seveda :)

Nato smo šli na sprehod okoli mošeje, in sicer po predelu imenovanem Chandi Chowk. V bistvu so to samo ulice, ki se raztezajo okoli mošeje. Na eni izmed ulic smo si privoščili par svežih indijskih prigrizkov. Tole na slikci se imenuje nekaj v smislu "jalape" in je dejansko sladka zadeva. Redkost v začinjeni Indji. In sveže jalape so nekaj najboljšega na svetu, da si oblizneš vseh deset prstov na roki. Mjami!

Po prigrizku smo se odpravili nazaj proti hotelu, hop na metro (ja, tudi metro imajo v Delhiju) in smo že bili na glavnem bazarju, kjer je bil naš hotel. In pa tisti večer tudi eden izmed premnogih praznovanj na ulici, in posledično nepopisna gneča. Res sem imela občutek, da bom poteptana do smrti, ker so zastonj delili hrano in so se vsi reveži prerivali, da bi prišli do obroka. Ti pa se prerivaš, da bi prišel do hotela in na varno. In na koncu ne prideš nikamor, dokler se ne prepustiš toku ljudi in vmes dobiš par čokolad, bonbonov in ostalih sladkarij. Ko sem srečno prišla do hotela, sem bila ful vesela. Čez kakšno uro je prišla še pretresena Tadeja :)

Naslednjo jutro ob 5 zjutraj pa smo se odpravili proti Agri. In Taj Mahalu :)

Pred prihodom v Indijo, so me vsi opozarjali na smrad, na smeti, na berače, ki spijo na cesti, na krave, ki se potikajo naokoli, skratka na ves indjiski kulturni šok. Smradu nisem občutila kaj preveč, smeti je ogromno, ampak se da preživeti, krave se res sprehajo po ulici in takoj prvi večer sem stopili v sveži drek, ogromno je psov, še več je revežev. Je pa tudi veliko nasmejanih obrazov, veliko barv in različnih zanimivih vonjev (ne smrad), je vročina v zraku, je umazanija v zraku, takšna, da včasih kar težko dihaš. Celoten Delhi je en velik kaos, še posebej v prometu. Večina ljudi ne mara Delhija, še Indijci sami so nam rekli, da v Delhiju ni nič za videti in da naj se čimprej spokamo stran. Ampak po pravici, meni je bil Delhi kar všeč, še posebej Chandi Chowk in bi z veseljem preživela še par dni v Delhiju. Mogoče kdaj drugič.

...langzhong, reka li, longsheng, yangshuo...

Chengdu je bil najina odskočna točka tudi za izlet v mestece Langzhong. Novi del mesta ni nič pretresljiv, še eno kitajsko mesto. Tja sva se odpravili zaradi starega dela mesta, ki je praktično edino »starinsko« ohranjeno mesto na Kitajskem. To pomeni, da so ulice tlakovane in ne asfaltirane, da je večina stavb lesenih, da zvečer prižgejo lanterne, ki osvetljujejo ulice, da so avtomobili prepovedani, skratka kot da bi se čas ustavil. Zagotovo je bil obisk tega mesta eden izmed vrhuncev Kitajske, predvsem zato, ker so ljudje neverjetno prijazni. Povečini so edini turisti, ki zaidejo sem, Kitajci, ki pridejo samo za par ur, v okviru daljšega izleta. Midve sva ostali 2 noči in sva bili atrakcija za vse prebivalce. Res zabavno!

V Langzhongu lahko z lahkoto preživiš par dni, čeprav je stari del mesta precej majhen in ga obhodiš v dveh urah brez problema. Zaposlijo te predvsem ljudje. Pogledali sva si »tovarno« svile, kjer pridelujejo svilo še na starinski način – najprej poberejo sviloprejke, jih namočijo v vročo vodo in nato ženske z rokami odstranjujejo črva od svile. Več malih zvitkov svil nato združijo v en večji zvitek, ki ga napnejo preko loparju podobnega lesenega okvirja. Na en lopar lahko napnejo več zvitkov, ki jih nato dajo dalje v predelavo, kjer na kolovratu vrtijo svilo, dokler ven ne dobijo tanke, tanke svilene niti. Nato niti zapredejo skupaj v klobčič. V delavnici sva si lahko pogledali še kako se delajo svilene preproge in pa predvsem (največji hit) svilene odeje. Pa še malo šopinga je prišlo na vrsto! :)

Potem sva se pa samo sprehajali po mestu, se vsake toliko ustavili za kakšen prigrizek in si pogledali kakšno trgovino ali pa samo opazovali mimoidoče. Dostikrat so naju prijazni prebivalci ustavili in poklepetali z nama…kako? Po kitajsko seveda :) Kot sem rekla, zelo zabavno! Vmes so naju zasuli šolski otroci, ki so ravno končali pouk – ne hecam se, to je bila reka enakih trenirk!!! Pa vmes sva malo zaplesali, dobili surovo jajce v dar, šli na čaj, se poigrali z otroki.

Pogledali sva si tudi stolp sredi mesta, na katerega lahko splezaš in vidiš razgled. Zelo lepo!

Vsak večer pa sva v najinem hotelu imeli pravo malo gostijo…toliko hrane za tako malo denarja še nikoli nisem videla!! In na Kitajskem ponavadi vedno naročiš dve jedi in riž, nato pa poješ vse na »family style«. To pomeni, da si razdeliš hrano med vsemi, ki sedijo za mizo. Nikoli, ampak res skoraj nikoli, si ne naročiš jedi samo zase, ampak si vedno vse deliš. No, in tokratna prva jed je bila ogromen lonec (takšen za solato doma) poln pečene govedine z zelenjavo in čilijem. Še en tak solatni lonec riža. Druga jed pa je bil krožnik (recimo tak za večji narezek, tisti ovalni krožnik) poln svinjine z arašidi in čilijem. Pojedli sva približno desetino vsega, kar je bilo na mizi! No, saj naslednji dan so že vedeli koliko zmoreva in so nama za polovico manjše porcije, pa še vedno je bilo preveč!

Po dveh dneh sva nato odšli nazaj v Chengdu in nato proti Guilinu, ki je bil štartna točka za izlet po reki Li in pravljični pokrajini ob reki, za mestece Yangshuo, ki leži ob reki in pa za najlepše riževe terase na Kitajskem.

Izlet po reki je mogoč edino organizirano. Ponavadi vedno dobiš angleško govorečega vodiča in veliko manj za višjo ceno. Odločili sva se za kitajsko turo, kar je pomenilo, da sva plačali manj, da sva videli več, da nisva razumeli nič in da sva se imeli super! :) Na avtobusu so poleg naju bili še štirje tujci, ki pa so vsi ostali v Yangshuoju, medtem ko sva midve nadaljevali turo z Kitajci. Ladja je bila navadna ladja, nič posebnega, hrane smo spet dobili ogromno (smo naročili set, kjer dobiš vsega po malem – tako so vsaj oglaševali), večino časa pa smo itak preživeli na sončku na palubi in si ogledovali apnenčaste falusne simbole :) Vožnja je trajala približno 4 ure in pokrajina je res lepa. Mogoče sem si jo predstavljala še malo bolj zasanjano in pravljično, kot pa je dejansko bila. Ampak mi ni žal, da sva šli na ta izlet., predvsem zato, ker je bilo popoldne precej bolj zabavno kot pa sama vožnja z ladjico. Hehe, so naju imeli vsi Kitajci ves čas pod kontrolo, nama kazali kam morava iti, kazali kaj je potrebno slikati (sva mogli pokazati slike, da so bili zadovoljni), nama zadovoljno razlagali nekaj (žal še ne govorim kitajsko, da bi vedela kaj) in predvsem pazili, da ne bova spet zamudili avtobusa (sva ga enkrat zamudili zaradi komunikacijskega šuma z vodičko…kdo bi si mislil!). Res zabavno popoldne!

Hehe, so naju imeli vsi Kitajci ves čas pod kontrolo, nama kazali kam morava iti, kazali kaj je potrebno slikati (sva mogli pokazati slike, da so bili zadovoljni), nama zadovoljno razlagali nekaj (žal še ne govorim kitajsko, da bi vedela kaj) in predvsem pazili, da ne bova spet zamudili avtobusa (sva ga enkrat zamudili zaradi komunikacijskega šuma z vodičko…kdo bi si mislil!). Res zabavno popoldne!

Naslednji dan sva odšli Longsheng z avtobusom in nato še z enim manjšim avtobusom do riževih teras. Nato pa še kakšno uro vzpenjanja po stopnicah…Grozno naporno! Terase se imenujejo »Dragon's Backbone Rice Terraces« in najvišji vrh (kjer sva midve prespali…no mogoče kakšnih 200 metrov nižje) je visok 1180 metrov! Terase so zgradili med leti 1271 in 1368.

In to res terase, kot si jih predstavljaš! Eno pod drugo, lepo so razporejene v polkrogih, naokoli in naokoli, kamorkoli pogledaš same terase. Noro lepo! Sem se odločila, da bi imela vikend nekje tam na vrhu! Sicer malce težje dostopen, ampak razgled poplača vse. Razgled na terase je sicer vsak letni čas drugačen. Midve sva imeli smolo, da sva prišli v najbolj dolgočasnem letnem času (jeseni) takoj po žetvi! Ampak vseeno je bilo fascinantno!

Pozimi ponavadi sneg prekrije terase in izgleda zelo čarobno, pomladi napolnijo terase z vodo, da lahko riž raste, poleti je vse zeleno, jeseni pred žetvijo pa riž zlato porumeni in je sploh najlepše! Bi se bilo treba preseliti tja za kakšno leto in doživeti vse letne čase! Skratka bilo je prelepo!

Nato sva se vrnili v Guilin in odšli nazaj v Yangshuo, kjer sva lovili ribe z kormorani in pa si organizirali še en izlet po reki Li, tokrat zjutraj ob sončnem vzhodu (ki ga kot ponavadi zaradi oblačnega vremena ni bilo). Ampak pokrajina izgleda vsaj malo bolj pravljično zjutraj, kot pa čez dan! :)

Lovljenje rib je bilo tudi zabavno. Saj v bistvu jih nisva nič lovili, ampak sva samo lepo sedeli na ladjici in opazovali ribiča in njegove kormorane, ki so uprizorili pravi šov za naju. To traja kakšno uro, potem pa ko se turisti spokajo domov, pa ribiči dejansko res lovijo ribe. Je bilo zanimivo videti, kako natrenirajo ptice, da lovijo ribe, čeprav je to nekaj popolnoma naravnega za njih in niti ne potrebujejo treninga. Vsi kormorani imajo okoli vratu zavezano nitko, tako da ne morejo pogoltniti rib in ko ribič opazi, da je kakšen kormoran ujel ribo, ga zagrabi za glavo in mu potegne ribo iz kljuna. Kruto, ampak tako pač to delajo. Saj konec večera zagotovo nahranijo svoj vir dohodka. Celoten šov se zaključi z pristankom na enem malem otočku, kjer se ribič z eno izmed ptic in svojim ulovom na pogled postavi, nato pa ti na glavo povezne svoj ribiški klobuk, ti pokaže da iztegni roko in ti postavi kormorana na roko! Nato pa nasmeh za fotografijo! :) Kormoran ima zelo zoprne kremplje!

Najina zadnja postaja na Kitajskem je bil Shanghai, kjer pa sva prelenarile cele dneve...delali nisva popolnoma nic! :) in bilo je super!!!

...xi'an, chengdu in leshan...

Kakšnih deset let nazaj sem na televiziji gledala film o Kitajski. Zgodba je bila osredotočena na vojaka, ki je bil zaljubljen. Romantika pa to :) No, vojak se nikoli ni poročil s svojo ljubo, ker je cesar ukazal, da mora postati eden izmed vojakov, ki bodo čuvali cesarjevo grobnico po smrti. Tako so vojaka dali v glinen kalup in ga postavili zraven tisoč in tisoč drugih vojakov. In tako so stali v bojni pripravljenosti 2000 let, dokler se nekega dne ta vojak ni zbudil in se izkobacal iz svojega glinenega kalupa ter odšel v širni svet. Ki pa se je seveda drastično spremenil v 2000 letih. Seveda je bilo veliko komičnih situacij, ampak zgodba se je končala nekako tako, da je vojak našel svojo ljubo (ne, ni bila stara 2000 let tako kot on) v današnjem času in sta na koncu živela srečno za vedno. Jap, taka romantična zgodba. Poanta je, da so me te glineni vojaki takrat tako zelo fascinirali, da sem si želela na Kitajsko samo zato, da jih bom videla. In sem šla. In bila razočarana :( Terakota vojska se skriva v mestu Xi'an. Za vse, ki ne veste kaj je to in ste gledali ta novo Mumijo - to je tista vojska, ki pride izpod zemlje v filmu. Pa ne, ne izgleda tako kot v fiilmu :) Gremo na dejstva...Prvi kitajski cesar je bil Qin Shi Huang. Prvi je bil zato, ker je bil prvi sposoben združiti med seboj sovražna plemena v enotno ljudstvo in se je potem razglasil za prvega cesarja. Qin je bil zelo paranoičen, ves čas se je bal za svoje življenje in je bil prepričan, da ima okoli sebe same sovražnike. Kakorkoli že, kmalu po tem, ko je postal cesar je začel graditi svojo grobnico in zaradi svoje paranoje, je želel imeti v grobnici vojsko, ki ga bo čuvala tudi po smrti. Tako so lokalni umetniki začeli pripravljati kalupe za vojake, konje, kočije in orožje. Ocenjeno je, da je vsega skupaj bilo okoli 8000 vojakov, 130 kočij in okoli 600 konjev. Večino tega je še vedno zakopano pod zemljo.

Vse je bilo narejeno iz gline in vsi vojaki so bili pobarvani, kar pa se danes ne vidi več. Še bolj neverjetno je, da je vsak vojak, ampak res vsak, unikat. Med vso vojsko ni niti dveh enakih vojakov! Razlikujejo se po potezah obraza, činu, frizurah itd. Res neverjetno, kakšno domišljijo moraš imeti, da lahko ustvariš tako ogromno vojsko različnih posameznikov. Od tod tudi legenda, da so za kalupe dejansko uporabili prave vojake, ki so bili nato pokopani z cesarjem. Ko je cesar umrl, so vse vojake postavili okoli njegove grobnice in jo zapečatili za vedno...no, vsaj tako je cesar upal! V realnosti je v grobnico manj kot pet let po smti cesarja vdrla vojska generala Xiang Yu-ja, ki je ukazal pobrati vso orožje in uničiti celotno glineno vojsko. Tako so generalovi privrženci razbili vse kipe, pokradli kar se je dalo in na koncu vse skupaj še zažgali ter odšli.

Z leti se je pozabilo na vojsko in na dejstvo, da je bil Qin kljub vsej svoji paranoji, pravzaprav kar sposoben možakar. In nato je približno 2000 let po uničenju vojske, lokalni kmet kopal luknjo za vodnjak in privlekel na dan glavo (no, ne vem točno, če je bila res glava) enega od vojakov. Seveda je zagnal vik in krik in danes je ta kmet eden izmed največjih zvezdnikov na Kitajskem :) Resno, lepo sedi pred muzejom in daje avtograme vsem, ki so kupili njegovo knjigo. Pa ne dovoli, da ga slikaš in si skriva glavo za veliko pahljačo. Ah, kako hitro lahko ljudje postanemo prevzetni! No, tale kmet je bil dejansko "kriv" za eno izmed največjih arheoloških odkritij v zadnjem stoletju. Od takrat je sedaj minilo že približno 30 let in do danes so izkopali samo desetino celotne vojske. In to kar vidiš je že ogromna vojska!!! Res je fascinantno, ko stopiš skozi vhod in vidiš stotine vojakov, kako stojijo lepo poravnani in čuvajo svojega cesarja. Neverjetno! Sedaj pa k mojemu razočaranju - razočaral me je prvi vtis, saj ko prideš do muzeja, si najprej pogledaš film, v katerem vidiš, da je bilo vse uničeno in raztreščeno na koščke. Nato greš do prve "luknje", ki je največja in vidiš popolne vojake, brez luknje na telesu, nobenu ne manjka glava ali roka, skratka vse je popolno! Kar je seveda super in izgleda dbest, ampak ne dobiš občutka pristnosti. Edina stvar, ki jim manjka je orožje in pa barva. Barvo so (baje), ker Kitajci niso želeli nobene pomoči od bolj izkušenih arheologov in so začeli izkopavati vojsko na napačen način in niso znali/vedeli kako ohraniti barvo. No, na nekaterih vojakih se še vidijo ostanki barv. Kakorkoli že, ko se premikaš po ta veliki luknji (prva in druga slika) in prideš na drugi konec, vidiš vojake, ki jim manjkajo koščki oklepa in konje brez repov in kakšne noge. Pa se potem malo bolje počutiš in si rečeš, mogoče pa le ni vse umetno! :)

V drugi luknji potem vidiš kako so dejansko izgledali uničeni vojaki in takrat se ti razpoloženje že malce dvigne :) Tam tudi vidiš 5 različnih vojakov od blizu (v stekleni vitrini) in lahko preučuješ njihove obrazne poteze, frizure (ki so mene še posebej fascinirale), držo, oklep, čevlje. No, seveda se moraš ves čas boriti za svoj meter prostora, ker Kitajci so neusmiljeni, kar se tiče prerivanja. To sva se naučili že v Prepovedanem mestu. V zadnji luknji, ki je tudi najmanjša, pa sem končno prišla na svoj račun, saj je skoraj vsem vojakom manjkala glava :) Pa v tej zadnji luknji so bili sami generali oziroma vojaki visokega čina. Tako, da na koncu le ni tako zelo slabo, kot sem dobila občutek na začetku in sem zelo zelo zadovoljna, da sem videla terakota vojsko. Je bilo vredno priti na Kitajsko! :)

V Xi'anu sva si pogledali še mesto, ki je v bistvu precej kul. Imajo super muslimansko četrt, kjer dobiš najboljšo hrano, edini v celoti ohranjeni mesti zid na Kitajskem in še par drugih biserov. Luštno! Ampak po dveh dneh sva se odpravili dalje, in sicer v Chengdu v Sichuan provinco, kjer živjo pande!!! Iiii, gremo gledat pande!!! Oh in sploh, res so luštne, res so za pojest, res so lene, res so črno-bele, res jejo samo bambus...skratka, NORO!!!! Pande živijo samo na Kitajskem in so zelo ogrožene. V naravi mogoče živi samo še okoli 1500 pand, vse ostalo je v živalski vrtovih ali pa v "breeding" centrih, kot je bil ta v Chengdu-ju. V centru imajo okoli 100 pand, in sicer giant pando (črno-belo) in pa tudi rdeče pande, ki so sploh najbolj luštkana bitja na celem svetu. Takoj bi posvojila eno! Poleg vsega pa so imeli ob najinem obisku še osem (8!!!) malih malih malih babijev!!! Aaaa, to so pa res taki mali plišasti medvedki. Jih ne smeš slikati, te takoj preženejo stran. Sem pa posnela en video :) Ga bom poskusila uploadati, trenutno ne dela.

Pande so ogrožene predvsem zato, ker se Kitajci niso ravno najbolje lotili kmetovanja in so na veliko uničevali ogromne površčine bambusovih gozdov. In nato je erozija naredila svoje in danes skoraj ni več pand ravno zaradi tega. Problem je namreč v tem, da pande jedo samo eno vrsto bambusa, bambus pa nima ravno velike hranilne vrednosti. Tako potrebujejo povprečna odrasla panda 9-14 kg bambusovih vršičkov na dan! Panda tako večino dneva preživi ob žvečenju bambusa in spanju. Ravno zaradi svoje prehrane niso najbolj aktivne živali in se izogibajo socialni interakciji z drugimi pandami. Od tod problem razmnoževanja. Drugi problem, zakaj je panda ogrožena vrsta pa je, da ta edina vrsta bambusa, ki jo pande jedo, živi približno 25 let, nato pa cel bambusov gozd naenkrat (!!) cveti in se drevesa posušijo. Tako se morajo pande vsakih 25 let seliti na novo lokacijo in iskati nov bambusov gozd. In danes teh lokacij drastično primanjkuje, zaradi erozije in napačnega načina kmetovanja. Kitajska vlada se zelo trudi ohraniti pande in njihovo naravno okolje, ampak so se na to spomnila malce pozno.

Rdeče pande so veliko manjše od črno-belih, dejansko izgledajo kot mali rakuni, ampak so veliko bolj aktivne in zanimive za gledati. Res so simpatične!! Edina podobnost, ki sem jo našla z veliki pandami, je hoja in način kako držijo sprednje tačke. Hehe, tako stopicajo kot ene male goske (tako velike kot male pande). Super luštn!! Pande so bile definitvno eden izmed vrhuncev Kitajske! Čeprav je ves čas obiska lilo kot iz škafa in sem bila tako mokra, da se še dva dni nisem pogrela, je bilo vseeno vredno!

V Chengdu sva drugače prišli predvsem zaradi pand in pa zaradi dnevnih izletov okoli Chengduja. Aja, pa zaradi hrane (kdaj drugič o tem!). Tako sva se naslednji dan po pandah odpravili v Leshan, kjer sva si pogledali največjo sedečo Budo na svetu! Buda je visoka 71 m in je izklesana v živo skalo, s pogledom na reko. Buda ima 7 metrov dolga ušesa!!!! in pa en noht na nogi je dolg 8,5 metrov!!! No, toliko za približno predstavo kako ogromen je!!

Poleg Bude si lahko pogledaš še različne templje in park, ki obdaja Budo. Je res lep izlet, razgled je fantastičen. Škoda, ker nama je zmanjkalo časa, da bi šli na ladjico in si Budo pogledali še iz reke. Pa končno je bil lep sončen dan in je bilo prav prijetno toplo. Brr, Kitajska je bila res hladna, ko sva bili tam, pa takrat še sploh ni bila prava zima.