...delhi...

Let iz Kitajske do Indije je bil kar malce naporen. Stevardese niso bile najbolj prijazne na svetu, so pa bile oblečene v sari:) Zgodaj zjutraj sva prišli v Delhi, nato pa sva na letališču čakali se približno dve uri do prevoza do hotela. Priznam, letališče v Delhiju je kar malce strašljivo :) Ko sva končno prišli do hotela, sva bili obe že itak čisto fertik in potem so nama dali še čudno sobo in v bistvu nisva nič spali. Lep začetek! Popoldne sva nato zamenjali sobo, ki je bila še manjša kot prva, ampak vsaj ni imela okna na ulico. Ena stvar, ki se jo naučiš v Indiji je, da ne želiš imeti okna v sobi oz. če ga imaš ga nočeš imeti s pogledom na ulico (hrup, smrad, golobi, mukajoče krave, pretepaški psi, koze, delo na cesti, skratka brez miru). V hotelski restavraciji sva spoznali dva Avstralca, s katerima smo šli popoldne po karte za vlak za Agro in bili takoj predmet natega. Se zgodi, ampak smo vsaj vedeli zakaj se gre in vsaj midve sva dobili tako luštno uro zabave iz tega. Predvsem jaz sem s svojimi vprašanji precej spravila ob živce nategaškega gospoda :) Tako v bistvu prvi dan v Delhiju nisva nič posebnega videli. Pa po pravici, v Delhiju, sploh ni nič posebnega za videti. Naslednji dan zjutraj smo se odpravili po karte za vlak še enkrat, tokrat brez natega in nato smo se odpravili pogledat tistih par stvari, ki jih imajo v Delhiju. In kot zakleto, je bil ponedeljek in najbolj zanimiva stvar je ob ponedeljkih zaprta :)

To je trdnjava imenovana Red Fort ali Lal Qila, ki so jo zgradili v 17. stoletju. Trdnjava je res cela rdeča in najbolj zanimiva stvar je dejstvo kako gromozanska je celotna zadeva. Zid okoli trdnjave se namreč razteza kar 2 km okoli, višina pa se spreminja od 18 m na rečni strani do 33 m na strani, ki glede proti mestu. Kot rečeno je trdnjava ob ponedeljkih zaprta, tako da smo si jo pogledali samo od zunaj in potem smo hodili okoli nje in smo prehodili oba kilometra :)

Nasproti trdnjave pa stoji največja mošeja v Indiji, Jama Masjid. Tudi mošejo so zgradili v 17. stoletju (vladar zaslužen za gradnjo mošeje je isti gospod, ki je postavil Taj Mahal). Mošeja ima ob straneh dva minareta, vsak je visok 40 metrov. Mošeja lahko naenkrat sprejme kar 25 000 ljudi. Kar precej, ha? Ko premagaš strme stopnice do notranjega dvorišča in ko se prepiraš na vhodu, da ne boš vzel fotoaparata s seboj, ampak na koncu vseeno plačaš vstopnino za fotoaparat (ne zate, samo za fotoaparat) in ko končno pristopicaš do dvorišča ti vzame dih. Mošeja je res ogromna! Dvorišče pa je še večje! In polno ljudi, ki namakajo noge v fontani sredi dvorišča ali pa samo počivajo v senci, otroci se podijo naokoli, turisti stopicajo previdno, da ja ne bodo stopili na golobje iztrebke (nekako tako umazano dvorišče je kot Markov trg v Benetkah, s tem da v Benetkah imaš lahko čevlje na nogah, medtem ko v mošeji ne. Super, a ne?), skratka zelo indijsko doživetje. Razgled iz dvorišča na sosedjo trdnjavo je tudi precej wau, saj lahko šele tam dejansko občutiš mogočnost tistega dva kilometrskega zidu!

Manjša anekdota: Ko sem slikala mošejo, so pritekle luštne indijske punce in so govorile nekaj v ali hindi ali pa v katerem drugem indijskem jeziku (niso pa govorile angleško). Ko smo se sporazumele, da želijo, da jih slikam, so se vse lepo postavile v vrsto in se nastavile. Ampak to še ni bilo vse! Še naprej so nekaj govorile in govorile in kazale name in na eno od njih in na moj fotoaparat in nismo nikamor prišle z pogovorom. Nato so se začeli zbirati okoli nas še drugi ljudje in ko je bilo okoli mene približno 20 ljudi, še vedno nisem vedela kaj hočejo. Končno je pristopil tudi nekdo, ki je govoril angleško in potem smo lahko dejansko ugotovili kaj dekleta želijo. Jah, želela so sliko z menoj. Vse lepo in prav. Ampak potem so želele sliko vzeti s seboj. Hmm. Na žalost nimam polaroidnega fotoaparata in z digitalnim pač ne morem sproducirati slike takoj. Ko sem vse to razložila, je angleško govoreči gospod rekel, da on to ve in da tudi one to vedo, ampak da edini način, da vzamejo sliko s seboj je, da jim dam moj fotoaparat. Aha, seveda! In gospod se je nasmehnil in rekel, da mi ne more pomagati in je odkorakal stran. Nato sem ostala sama z 20 pari gromozanskih rjavih oči, ki so vsi strmeli vame in čakali, da jih dam svoj fotoaparat. Potem sem pa še jaz odkorala stran. Z fotoaparatom seveda :)

Nato smo šli na sprehod okoli mošeje, in sicer po predelu imenovanem Chandi Chowk. V bistvu so to samo ulice, ki se raztezajo okoli mošeje. Na eni izmed ulic smo si privoščili par svežih indijskih prigrizkov. Tole na slikci se imenuje nekaj v smislu "jalape" in je dejansko sladka zadeva. Redkost v začinjeni Indji. In sveže jalape so nekaj najboljšega na svetu, da si oblizneš vseh deset prstov na roki. Mjami!

Po prigrizku smo se odpravili nazaj proti hotelu, hop na metro (ja, tudi metro imajo v Delhiju) in smo že bili na glavnem bazarju, kjer je bil naš hotel. In pa tisti večer tudi eden izmed premnogih praznovanj na ulici, in posledično nepopisna gneča. Res sem imela občutek, da bom poteptana do smrti, ker so zastonj delili hrano in so se vsi reveži prerivali, da bi prišli do obroka. Ti pa se prerivaš, da bi prišel do hotela in na varno. In na koncu ne prideš nikamor, dokler se ne prepustiš toku ljudi in vmes dobiš par čokolad, bonbonov in ostalih sladkarij. Ko sem srečno prišla do hotela, sem bila ful vesela. Čez kakšno uro je prišla še pretresena Tadeja :)

Naslednjo jutro ob 5 zjutraj pa smo se odpravili proti Agri. In Taj Mahalu :)

Pred prihodom v Indijo, so me vsi opozarjali na smrad, na smeti, na berače, ki spijo na cesti, na krave, ki se potikajo naokoli, skratka na ves indjiski kulturni šok. Smradu nisem občutila kaj preveč, smeti je ogromno, ampak se da preživeti, krave se res sprehajo po ulici in takoj prvi večer sem stopili v sveži drek, ogromno je psov, še več je revežev. Je pa tudi veliko nasmejanih obrazov, veliko barv in različnih zanimivih vonjev (ne smrad), je vročina v zraku, je umazanija v zraku, takšna, da včasih kar težko dihaš. Celoten Delhi je en velik kaos, še posebej v prometu. Večina ljudi ne mara Delhija, še Indijci sami so nam rekli, da v Delhiju ni nič za videti in da naj se čimprej spokamo stran. Ampak po pravici, meni je bil Delhi kar všeč, še posebej Chandi Chowk in bi z veseljem preživela še par dni v Delhiju. Mogoče kdaj drugič.

...langzhong, reka li, longsheng, yangshuo...

Chengdu je bil najina odskočna točka tudi za izlet v mestece Langzhong. Novi del mesta ni nič pretresljiv, še eno kitajsko mesto. Tja sva se odpravili zaradi starega dela mesta, ki je praktično edino »starinsko« ohranjeno mesto na Kitajskem. To pomeni, da so ulice tlakovane in ne asfaltirane, da je večina stavb lesenih, da zvečer prižgejo lanterne, ki osvetljujejo ulice, da so avtomobili prepovedani, skratka kot da bi se čas ustavil. Zagotovo je bil obisk tega mesta eden izmed vrhuncev Kitajske, predvsem zato, ker so ljudje neverjetno prijazni. Povečini so edini turisti, ki zaidejo sem, Kitajci, ki pridejo samo za par ur, v okviru daljšega izleta. Midve sva ostali 2 noči in sva bili atrakcija za vse prebivalce. Res zabavno!

V Langzhongu lahko z lahkoto preživiš par dni, čeprav je stari del mesta precej majhen in ga obhodiš v dveh urah brez problema. Zaposlijo te predvsem ljudje. Pogledali sva si »tovarno« svile, kjer pridelujejo svilo še na starinski način – najprej poberejo sviloprejke, jih namočijo v vročo vodo in nato ženske z rokami odstranjujejo črva od svile. Več malih zvitkov svil nato združijo v en večji zvitek, ki ga napnejo preko loparju podobnega lesenega okvirja. Na en lopar lahko napnejo več zvitkov, ki jih nato dajo dalje v predelavo, kjer na kolovratu vrtijo svilo, dokler ven ne dobijo tanke, tanke svilene niti. Nato niti zapredejo skupaj v klobčič. V delavnici sva si lahko pogledali še kako se delajo svilene preproge in pa predvsem (največji hit) svilene odeje. Pa še malo šopinga je prišlo na vrsto! :)

Potem sva se pa samo sprehajali po mestu, se vsake toliko ustavili za kakšen prigrizek in si pogledali kakšno trgovino ali pa samo opazovali mimoidoče. Dostikrat so naju prijazni prebivalci ustavili in poklepetali z nama…kako? Po kitajsko seveda :) Kot sem rekla, zelo zabavno! Vmes so naju zasuli šolski otroci, ki so ravno končali pouk – ne hecam se, to je bila reka enakih trenirk!!! Pa vmes sva malo zaplesali, dobili surovo jajce v dar, šli na čaj, se poigrali z otroki.

Pogledali sva si tudi stolp sredi mesta, na katerega lahko splezaš in vidiš razgled. Zelo lepo!

Vsak večer pa sva v najinem hotelu imeli pravo malo gostijo…toliko hrane za tako malo denarja še nikoli nisem videla!! In na Kitajskem ponavadi vedno naročiš dve jedi in riž, nato pa poješ vse na »family style«. To pomeni, da si razdeliš hrano med vsemi, ki sedijo za mizo. Nikoli, ampak res skoraj nikoli, si ne naročiš jedi samo zase, ampak si vedno vse deliš. No, in tokratna prva jed je bila ogromen lonec (takšen za solato doma) poln pečene govedine z zelenjavo in čilijem. Še en tak solatni lonec riža. Druga jed pa je bil krožnik (recimo tak za večji narezek, tisti ovalni krožnik) poln svinjine z arašidi in čilijem. Pojedli sva približno desetino vsega, kar je bilo na mizi! No, saj naslednji dan so že vedeli koliko zmoreva in so nama za polovico manjše porcije, pa še vedno je bilo preveč!

Po dveh dneh sva nato odšli nazaj v Chengdu in nato proti Guilinu, ki je bil štartna točka za izlet po reki Li in pravljični pokrajini ob reki, za mestece Yangshuo, ki leži ob reki in pa za najlepše riževe terase na Kitajskem.

Izlet po reki je mogoč edino organizirano. Ponavadi vedno dobiš angleško govorečega vodiča in veliko manj za višjo ceno. Odločili sva se za kitajsko turo, kar je pomenilo, da sva plačali manj, da sva videli več, da nisva razumeli nič in da sva se imeli super! :) Na avtobusu so poleg naju bili še štirje tujci, ki pa so vsi ostali v Yangshuoju, medtem ko sva midve nadaljevali turo z Kitajci. Ladja je bila navadna ladja, nič posebnega, hrane smo spet dobili ogromno (smo naročili set, kjer dobiš vsega po malem – tako so vsaj oglaševali), večino časa pa smo itak preživeli na sončku na palubi in si ogledovali apnenčaste falusne simbole :) Vožnja je trajala približno 4 ure in pokrajina je res lepa. Mogoče sem si jo predstavljala še malo bolj zasanjano in pravljično, kot pa je dejansko bila. Ampak mi ni žal, da sva šli na ta izlet., predvsem zato, ker je bilo popoldne precej bolj zabavno kot pa sama vožnja z ladjico. Hehe, so naju imeli vsi Kitajci ves čas pod kontrolo, nama kazali kam morava iti, kazali kaj je potrebno slikati (sva mogli pokazati slike, da so bili zadovoljni), nama zadovoljno razlagali nekaj (žal še ne govorim kitajsko, da bi vedela kaj) in predvsem pazili, da ne bova spet zamudili avtobusa (sva ga enkrat zamudili zaradi komunikacijskega šuma z vodičko…kdo bi si mislil!). Res zabavno popoldne!

Hehe, so naju imeli vsi Kitajci ves čas pod kontrolo, nama kazali kam morava iti, kazali kaj je potrebno slikati (sva mogli pokazati slike, da so bili zadovoljni), nama zadovoljno razlagali nekaj (žal še ne govorim kitajsko, da bi vedela kaj) in predvsem pazili, da ne bova spet zamudili avtobusa (sva ga enkrat zamudili zaradi komunikacijskega šuma z vodičko…kdo bi si mislil!). Res zabavno popoldne!

Naslednji dan sva odšli Longsheng z avtobusom in nato še z enim manjšim avtobusom do riževih teras. Nato pa še kakšno uro vzpenjanja po stopnicah…Grozno naporno! Terase se imenujejo »Dragon's Backbone Rice Terraces« in najvišji vrh (kjer sva midve prespali…no mogoče kakšnih 200 metrov nižje) je visok 1180 metrov! Terase so zgradili med leti 1271 in 1368.

In to res terase, kot si jih predstavljaš! Eno pod drugo, lepo so razporejene v polkrogih, naokoli in naokoli, kamorkoli pogledaš same terase. Noro lepo! Sem se odločila, da bi imela vikend nekje tam na vrhu! Sicer malce težje dostopen, ampak razgled poplača vse. Razgled na terase je sicer vsak letni čas drugačen. Midve sva imeli smolo, da sva prišli v najbolj dolgočasnem letnem času (jeseni) takoj po žetvi! Ampak vseeno je bilo fascinantno!

Pozimi ponavadi sneg prekrije terase in izgleda zelo čarobno, pomladi napolnijo terase z vodo, da lahko riž raste, poleti je vse zeleno, jeseni pred žetvijo pa riž zlato porumeni in je sploh najlepše! Bi se bilo treba preseliti tja za kakšno leto in doživeti vse letne čase! Skratka bilo je prelepo!

Nato sva se vrnili v Guilin in odšli nazaj v Yangshuo, kjer sva lovili ribe z kormorani in pa si organizirali še en izlet po reki Li, tokrat zjutraj ob sončnem vzhodu (ki ga kot ponavadi zaradi oblačnega vremena ni bilo). Ampak pokrajina izgleda vsaj malo bolj pravljično zjutraj, kot pa čez dan! :)

Lovljenje rib je bilo tudi zabavno. Saj v bistvu jih nisva nič lovili, ampak sva samo lepo sedeli na ladjici in opazovali ribiča in njegove kormorane, ki so uprizorili pravi šov za naju. To traja kakšno uro, potem pa ko se turisti spokajo domov, pa ribiči dejansko res lovijo ribe. Je bilo zanimivo videti, kako natrenirajo ptice, da lovijo ribe, čeprav je to nekaj popolnoma naravnega za njih in niti ne potrebujejo treninga. Vsi kormorani imajo okoli vratu zavezano nitko, tako da ne morejo pogoltniti rib in ko ribič opazi, da je kakšen kormoran ujel ribo, ga zagrabi za glavo in mu potegne ribo iz kljuna. Kruto, ampak tako pač to delajo. Saj konec večera zagotovo nahranijo svoj vir dohodka. Celoten šov se zaključi z pristankom na enem malem otočku, kjer se ribič z eno izmed ptic in svojim ulovom na pogled postavi, nato pa ti na glavo povezne svoj ribiški klobuk, ti pokaže da iztegni roko in ti postavi kormorana na roko! Nato pa nasmeh za fotografijo! :) Kormoran ima zelo zoprne kremplje!

Najina zadnja postaja na Kitajskem je bil Shanghai, kjer pa sva prelenarile cele dneve...delali nisva popolnoma nic! :) in bilo je super!!!

...xi'an, chengdu in leshan...

Kakšnih deset let nazaj sem na televiziji gledala film o Kitajski. Zgodba je bila osredotočena na vojaka, ki je bil zaljubljen. Romantika pa to :) No, vojak se nikoli ni poročil s svojo ljubo, ker je cesar ukazal, da mora postati eden izmed vojakov, ki bodo čuvali cesarjevo grobnico po smrti. Tako so vojaka dali v glinen kalup in ga postavili zraven tisoč in tisoč drugih vojakov. In tako so stali v bojni pripravljenosti 2000 let, dokler se nekega dne ta vojak ni zbudil in se izkobacal iz svojega glinenega kalupa ter odšel v širni svet. Ki pa se je seveda drastično spremenil v 2000 letih. Seveda je bilo veliko komičnih situacij, ampak zgodba se je končala nekako tako, da je vojak našel svojo ljubo (ne, ni bila stara 2000 let tako kot on) v današnjem času in sta na koncu živela srečno za vedno. Jap, taka romantična zgodba. Poanta je, da so me te glineni vojaki takrat tako zelo fascinirali, da sem si želela na Kitajsko samo zato, da jih bom videla. In sem šla. In bila razočarana :( Terakota vojska se skriva v mestu Xi'an. Za vse, ki ne veste kaj je to in ste gledali ta novo Mumijo - to je tista vojska, ki pride izpod zemlje v filmu. Pa ne, ne izgleda tako kot v fiilmu :) Gremo na dejstva...Prvi kitajski cesar je bil Qin Shi Huang. Prvi je bil zato, ker je bil prvi sposoben združiti med seboj sovražna plemena v enotno ljudstvo in se je potem razglasil za prvega cesarja. Qin je bil zelo paranoičen, ves čas se je bal za svoje življenje in je bil prepričan, da ima okoli sebe same sovražnike. Kakorkoli že, kmalu po tem, ko je postal cesar je začel graditi svojo grobnico in zaradi svoje paranoje, je želel imeti v grobnici vojsko, ki ga bo čuvala tudi po smrti. Tako so lokalni umetniki začeli pripravljati kalupe za vojake, konje, kočije in orožje. Ocenjeno je, da je vsega skupaj bilo okoli 8000 vojakov, 130 kočij in okoli 600 konjev. Večino tega je še vedno zakopano pod zemljo.

Vse je bilo narejeno iz gline in vsi vojaki so bili pobarvani, kar pa se danes ne vidi več. Še bolj neverjetno je, da je vsak vojak, ampak res vsak, unikat. Med vso vojsko ni niti dveh enakih vojakov! Razlikujejo se po potezah obraza, činu, frizurah itd. Res neverjetno, kakšno domišljijo moraš imeti, da lahko ustvariš tako ogromno vojsko različnih posameznikov. Od tod tudi legenda, da so za kalupe dejansko uporabili prave vojake, ki so bili nato pokopani z cesarjem. Ko je cesar umrl, so vse vojake postavili okoli njegove grobnice in jo zapečatili za vedno...no, vsaj tako je cesar upal! V realnosti je v grobnico manj kot pet let po smti cesarja vdrla vojska generala Xiang Yu-ja, ki je ukazal pobrati vso orožje in uničiti celotno glineno vojsko. Tako so generalovi privrženci razbili vse kipe, pokradli kar se je dalo in na koncu vse skupaj še zažgali ter odšli.

Z leti se je pozabilo na vojsko in na dejstvo, da je bil Qin kljub vsej svoji paranoji, pravzaprav kar sposoben možakar. In nato je približno 2000 let po uničenju vojske, lokalni kmet kopal luknjo za vodnjak in privlekel na dan glavo (no, ne vem točno, če je bila res glava) enega od vojakov. Seveda je zagnal vik in krik in danes je ta kmet eden izmed največjih zvezdnikov na Kitajskem :) Resno, lepo sedi pred muzejom in daje avtograme vsem, ki so kupili njegovo knjigo. Pa ne dovoli, da ga slikaš in si skriva glavo za veliko pahljačo. Ah, kako hitro lahko ljudje postanemo prevzetni! No, tale kmet je bil dejansko "kriv" za eno izmed največjih arheoloških odkritij v zadnjem stoletju. Od takrat je sedaj minilo že približno 30 let in do danes so izkopali samo desetino celotne vojske. In to kar vidiš je že ogromna vojska!!! Res je fascinantno, ko stopiš skozi vhod in vidiš stotine vojakov, kako stojijo lepo poravnani in čuvajo svojega cesarja. Neverjetno! Sedaj pa k mojemu razočaranju - razočaral me je prvi vtis, saj ko prideš do muzeja, si najprej pogledaš film, v katerem vidiš, da je bilo vse uničeno in raztreščeno na koščke. Nato greš do prve "luknje", ki je največja in vidiš popolne vojake, brez luknje na telesu, nobenu ne manjka glava ali roka, skratka vse je popolno! Kar je seveda super in izgleda dbest, ampak ne dobiš občutka pristnosti. Edina stvar, ki jim manjka je orožje in pa barva. Barvo so (baje), ker Kitajci niso želeli nobene pomoči od bolj izkušenih arheologov in so začeli izkopavati vojsko na napačen način in niso znali/vedeli kako ohraniti barvo. No, na nekaterih vojakih se še vidijo ostanki barv. Kakorkoli že, ko se premikaš po ta veliki luknji (prva in druga slika) in prideš na drugi konec, vidiš vojake, ki jim manjkajo koščki oklepa in konje brez repov in kakšne noge. Pa se potem malo bolje počutiš in si rečeš, mogoče pa le ni vse umetno! :)

V drugi luknji potem vidiš kako so dejansko izgledali uničeni vojaki in takrat se ti razpoloženje že malce dvigne :) Tam tudi vidiš 5 različnih vojakov od blizu (v stekleni vitrini) in lahko preučuješ njihove obrazne poteze, frizure (ki so mene še posebej fascinirale), držo, oklep, čevlje. No, seveda se moraš ves čas boriti za svoj meter prostora, ker Kitajci so neusmiljeni, kar se tiče prerivanja. To sva se naučili že v Prepovedanem mestu. V zadnji luknji, ki je tudi najmanjša, pa sem končno prišla na svoj račun, saj je skoraj vsem vojakom manjkala glava :) Pa v tej zadnji luknji so bili sami generali oziroma vojaki visokega čina. Tako, da na koncu le ni tako zelo slabo, kot sem dobila občutek na začetku in sem zelo zelo zadovoljna, da sem videla terakota vojsko. Je bilo vredno priti na Kitajsko! :)

V Xi'anu sva si pogledali še mesto, ki je v bistvu precej kul. Imajo super muslimansko četrt, kjer dobiš najboljšo hrano, edini v celoti ohranjeni mesti zid na Kitajskem in še par drugih biserov. Luštno! Ampak po dveh dneh sva se odpravili dalje, in sicer v Chengdu v Sichuan provinco, kjer živjo pande!!! Iiii, gremo gledat pande!!! Oh in sploh, res so luštne, res so za pojest, res so lene, res so črno-bele, res jejo samo bambus...skratka, NORO!!!! Pande živijo samo na Kitajskem in so zelo ogrožene. V naravi mogoče živi samo še okoli 1500 pand, vse ostalo je v živalski vrtovih ali pa v "breeding" centrih, kot je bil ta v Chengdu-ju. V centru imajo okoli 100 pand, in sicer giant pando (črno-belo) in pa tudi rdeče pande, ki so sploh najbolj luštkana bitja na celem svetu. Takoj bi posvojila eno! Poleg vsega pa so imeli ob najinem obisku še osem (8!!!) malih malih malih babijev!!! Aaaa, to so pa res taki mali plišasti medvedki. Jih ne smeš slikati, te takoj preženejo stran. Sem pa posnela en video :) Ga bom poskusila uploadati, trenutno ne dela.

Pande so ogrožene predvsem zato, ker se Kitajci niso ravno najbolje lotili kmetovanja in so na veliko uničevali ogromne površčine bambusovih gozdov. In nato je erozija naredila svoje in danes skoraj ni več pand ravno zaradi tega. Problem je namreč v tem, da pande jedo samo eno vrsto bambusa, bambus pa nima ravno velike hranilne vrednosti. Tako potrebujejo povprečna odrasla panda 9-14 kg bambusovih vršičkov na dan! Panda tako večino dneva preživi ob žvečenju bambusa in spanju. Ravno zaradi svoje prehrane niso najbolj aktivne živali in se izogibajo socialni interakciji z drugimi pandami. Od tod problem razmnoževanja. Drugi problem, zakaj je panda ogrožena vrsta pa je, da ta edina vrsta bambusa, ki jo pande jedo, živi približno 25 let, nato pa cel bambusov gozd naenkrat (!!) cveti in se drevesa posušijo. Tako se morajo pande vsakih 25 let seliti na novo lokacijo in iskati nov bambusov gozd. In danes teh lokacij drastično primanjkuje, zaradi erozije in napačnega načina kmetovanja. Kitajska vlada se zelo trudi ohraniti pande in njihovo naravno okolje, ampak so se na to spomnila malce pozno.

Rdeče pande so veliko manjše od črno-belih, dejansko izgledajo kot mali rakuni, ampak so veliko bolj aktivne in zanimive za gledati. Res so simpatične!! Edina podobnost, ki sem jo našla z veliki pandami, je hoja in način kako držijo sprednje tačke. Hehe, tako stopicajo kot ene male goske (tako velike kot male pande). Super luštn!! Pande so bile definitvno eden izmed vrhuncev Kitajske! Čeprav je ves čas obiska lilo kot iz škafa in sem bila tako mokra, da se še dva dni nisem pogrela, je bilo vseeno vredno!

V Chengdu sva drugače prišli predvsem zaradi pand in pa zaradi dnevnih izletov okoli Chengduja. Aja, pa zaradi hrane (kdaj drugič o tem!). Tako sva se naslednji dan po pandah odpravili v Leshan, kjer sva si pogledali največjo sedečo Budo na svetu! Buda je visoka 71 m in je izklesana v živo skalo, s pogledom na reko. Buda ima 7 metrov dolga ušesa!!!! in pa en noht na nogi je dolg 8,5 metrov!!! No, toliko za približno predstavo kako ogromen je!!

Poleg Bude si lahko pogledaš še različne templje in park, ki obdaja Budo. Je res lep izlet, razgled je fantastičen. Škoda, ker nama je zmanjkalo časa, da bi šli na ladjico in si Budo pogledali še iz reke. Pa končno je bil lep sončen dan in je bilo prav prijetno toplo. Brr, Kitajska je bila res hladna, ko sva bili tam, pa takrat še sploh ni bila prava zima.

...je kdo lačen?

Midve sva definitivno bile :) Hrana je prečudovita na Kitajskem, zelo okusna, kar dobiš doma je pol tega, kar je na voljo! Seveda lahko dobiš tudi notranje organe, kuhano svinjsko kožo in podobne zadeve, ampak vse se preživi. Najboljša hrana je pa itak na marketih! V Pekingu sva imeli super prehrambneno ulico za najinim hostlom, kjer sva jedli zajtr in večerjo. Vmes pa kaj pograbiš na stojnicah, ki jih najdeš na vsakem koraku...ali pa v kakšni mini lokalni restavraciji, kjer se sporazumevaš z nasmehi in samo pokažeš, kaj ima sosed na krožniku in da bi ti isto :) In upaš na srečen razplet! Ampak najino celotno potovanje so pa zaznamavoli dumplingi (knedlji) v vseh oblikah in okusih - z mesom, zelenjavo, črno fižolovo pasto, kuhani na pari, v vodi, popečeni, potreseni z sezamom, veliki z več mase in manj file, mali z veliko file, skratka obožujeva jih!!! Zakaj tega ni doma? Kam se lahko pritožim??? :) No, v Pekingu pa je ob večerih odprt še poseben market, kjer najdeš pa vse, kar ti srce poželi. Haha, res najdeš vse!!! Slikce povejo več kot tisoč besed...

Tadeja ni čisto prepričana, če bi poskusila... ...ampak se je opogumila... ...vendar okus ni bil najboljši! :) Jaz sem se pa lotila škorpijonov... ...ki so zelo hrustljavi! Seveda pa sva poskusili še druge zanimive okuse poleg (vodne) kače in škorpijonov, npr. noja! Zelo dobro meso! In različne sladice, Pa dober tek!