...kyoto #2 ...

Naslednji dan sva se odpravili po različnih templjih, baje vrednih ogleda :) Ker so bili nekateri templji, kar blizu najinega hostla, sva se skupaj z Danom in Phadom odpravili kar peš. Najprej smo se ustavili v templju oziroma bolje rečeno kompleksu templjev, imenovanem Tofukiji...verjetno imajo tako menihi tako radi tofu, da so se odločili, da bi bilo fajn poimenovati njihovo bivališče po njem :) Samo hecam se...ime nima veze z tofujem! :) celoten kompleks precej impresionira na prvi pogled, saj je ogromen! Dejansko imaš ene par templjev, kopalnice, stranišča, mini svetišče, mini tori vrata, lepe vrtove, skratka vsega je na pretek. Kar je precej bedno in hkrati mogoče te tudi malo odbije je to, da so vse stavbe zaprte. Nič si ne moreš pogledati od znotraj, o vsem lahko samo bereš na zunajih tablah. Seveda je vse najstarejše, najboljše, oh in sploh nekaj o čemer lahko samo sanjaš!

vrata v kompleksu

Nad vrati je bilo eno malo mini svetišče, kjer je bilo mirno in veliko bolj prijetno, kot pa spodaj med templji. Sonce je seveda pripomoglo k temu, ker ta dan je vročina dobesedno ubijala! Do svetišča prideš po strmih stopnicah, na vrhu katerih te čaka grozna skulptura nečesa! Ne vem točno kaj je, jaz bi rekla, da je mogoče neke vrste lev (?!?). Mogoče je namen te živali, da prestraši zle duhove, odžene slabe misli ali pa samo preprosto za okras. Malo je tudi zob časa pripomogel k temu, da vse skupaj izgleda precej bolj strašno, kot pa je bilo verjetno mišljeno :)

Saj mogoče ne bi bilo tako slabo imeti takšenga kipa kje doma..če bi ga pravilno osvetlil, bi njegova sence zagotovo vsakogar odgnala...in potem bi se spraševal, zakaj nihče več ne pride na obisk :) Ko smo se naveličali vseh templjev in sonca, smo se (v istem kompleksu) odpravili do prelepega lesenega mostu, ki je povezal en del kompleksa z drugim. Pogled iz mostu je fantastičen, škoda samo, ker ni nobene reke pod njim :) V bistvu je njegova funkcija bolj kot ne samo okrasna. V jesenskem času (ki ga očitno midve nisve najbolj ujele, ker na Japonskem se jesen pač ne začne oktobra kot pri nas), ko listje spreminja barvo oz. ko je vse listje rdeče, mora biti res res lepo. Ampak kot rečeno, nekako se drevesa na Japonskem niso strinjala z najino definicijo jeseni in kdaj naj bi se le-ta začela. Kdo bi razumel drevesa! :)

Pod mostom, okoli mostu, skratka vse naokoli so samo vrtovi, medtem ko nas je na drugi strani mosta na presenečenje vseh pričakal...nov tempelj! :) No, ampak tokrat je bila pred templjem luštna klopca in smo se vsi lepo usedeli in se najedli bonbonov. Je bil pa pred templjev tak zelo zen vrt - zelo japonski. Tudi kaj takega bi bilo fajn imeti doma, poleg pa še enega pridnega japonskega vrtnarja, ki bi skrbel cele dneve za vrt :) Kdo pa ima drugače čas za obrezovanje mini grmičkov in postavljanje belih kamnov v pravilno feng shui pozicijo, da si slučajno ne bi zameril duhovom/bogovom/višjim silam! Najbolj fascinantno pri vseh teh templjeh in svetiščih, ki sva jih obiskali na Japonskem pa je spokojnost, ki te obkroža, ko prestopiš vrata, ki ločijo tempelj od zunanjega sveta. Zanimivo je, da dobesedno samo stopiš skozi vrata in si v popolnoma drugem svetu, kjer ni nobenega hrupa. nobenih avtomobilov, nobene umazanije, skratka vse je popolnoma drugače. Ne vem, kako je mogoče, da življenje "zunanjega sveta" ne prodre do templjev. Kot da bi bila vmes neka nevidna pregrada. Samo, da ne bo pomote - ta vrata, ki ločujejo en svet od drugega so odprta in med cesto in templjem na eni strani vrat je ponavadi približno par metrov prostora (recimo 2 metra na vsako stran). No, res je spokojno in včasih prav paše pobegniti iz hrupne ceste.

Ko smo se naveličali (mogoče bi rajši rekla, ko smo si pogledali vse, kar se je dalo) spokojnosti, smo se odpravili dalje po hrupni cesti novemu templje naproti. Na veselje vseh, je ta templjev obljubljal bolj pisano sliko in predvsem 4 km dolgo stezo, nad katero so rdeča tori vrata. Res je bilo čudovito, nekaj kar ti dejansko ostane v spominu. Vsi templji so drugače več ali manj enaki in tudi tega se slej ko prej nasitiš. Ta kompleks se je imenoval Fushimi Inari in kot rečeno, je najbolj znan po dolgi "preprogi" tori vrat. Začne se tako kot vsak drug kompleks - kar naenkrat se znajdeš sredi oaze miru. Na poti do začetka, smo se sprehodili mimo dolge lesene stene, ki je imela na sebi ploščine z japonskimi pismenkami...rekla bi, da so bile to ali molitve ali pa želje, ne bi pa znala točno povedati, kaj je pravilno. Ob vsakem slučaju pa izgleda super lepo!

Drugače pa takole izgleda vhod v kompleks. Naša mala skupinca je tekmovala za najlepši nasmeh :) Jaz stavim na Pada (mali v sredini).

Ko prideš do vhoda, se takoj zagledaš v tisto majhno pokrito zadevo na levi strani vhoda. Tam te namreč čakajo take male zajemalke, ki so naslonjene nad koritom vode. Za vse nas - nevedneže - so bila napisana priročna navodila v japonščini, ki smo jih seveda razumeli brez problema. Na našo srečo, so bila ob navodilih tudi slikice :) Pa še Japonce smo opazovali dovolj dolgo časa, da smo ugotovila zakaj se gre (smo pametni, ha?)

Torej, smisel teh zajemalk in vode je v tem, da se očistiš preden stopiš v kompleks. In sicer moraš z eno roko vzeti zajemalko, zajeti vodo, si jo politi na eno roko, nato na drugo roko, kar ostane dati v usta, splahniti usta in pljuniti vodo stran (na tla, ne nazaj v korito). Vse to moraš doseči z eno zajemalko, tako da moraš previdno razporediti vodo za roke in usta (lepo na tretjine, da ni zamer).

In potem vstopiš in se dobesedno zaletiš v glavni tempelj, pred katerim se vsi klanjajo, ploskajo in vlečejo za vrvi zvonov (kot je bilo opisano v prejšnjem postu). Pred templjem je bilo precj gneče, so se očitno vsi odločili, da potrebujejo nov avto :)

Na desni strani glavnega templja je bilo zopet malo svetišče, kjer so bile stene in stene lesenih tablic in želja na njih, s to razliko, da so bila tokrat dodana še nekakšna pisana peresa. Je vse skupaj izgledalo precej bolj inkovsko npr. in ne toliko japonsko. Zanimivo.

Tole pa so male lesene ploščice, ki jih kupiš in prižgeš...mislim, da so na njih zopet napisane neke želje. Sem ugotovila, da so teli Japonci precej vraževeren narod!

In potem smo prišli do vhoda in do prvih torijev. Res lepo. Toriji te pripeljejo na vrh, kjer je zopet eno malo svetišče. Se je pa super sprehajati vmes med njimi. Nekje na sredini pa te pričakata dva kipa lisic, ki imata rdečo rutko okoli vratu. Se mi zdi, da so na Japonskem pravljico o Rdeči kapici malo modificirali in so pravzaprav lisice šle do babice z rdečo rutko, kjer jih je pričakala malo punčka, ki se je odločila, da bi pojedla lisico :) Ne, ne, lisice so čuvaji templjev in ena od lisic je imela neko kroglo v gobcu, druga pa neke vrste ključ. So pa precej strašljive na pogled (skoraj toliko kot tisti lev prej), ampak ti dejansko nočejo nič slabega.

Dan sva zaključili pred zlatim templjem Kinkuji. Še en res lep tempelj, ki ga lahko občuduješ samo od zunaj. Tempelj leži sredi jezera, okoli katerega se lahko sprehodiš. Poleg tega imaš možnost splezati na hrib od koder je tudi prelep razgled na okolico in na tempelj. Ko je voda mirna in ne piha veter, je pa sploh lepo videti odsev templja v vodi. Skratka, tole je bil zagotovo eden najlepših templjev na Japonskem. In potem sva odšli na eno fast food večerjo, ki izgleda tako, da si pogledaš menu na tipkah avtomata, daš denar notri, pritisneš tipko, vzameš listek in drobiž in daš listek z naročilom prijazni in nasmejena gospodični in čez 10 minut že požrešno mečeš vase svojo večerjo. Užitek, ni kaj! :)