...delhi...

Let iz Kitajske do Indije je bil kar malce naporen. Stevardese niso bile najbolj prijazne na svetu, so pa bile oblečene v sari:) Zgodaj zjutraj sva prišli v Delhi, nato pa sva na letališču čakali se približno dve uri do prevoza do hotela. Priznam, letališče v Delhiju je kar malce strašljivo :) Ko sva končno prišli do hotela, sva bili obe že itak čisto fertik in potem so nama dali še čudno sobo in v bistvu nisva nič spali. Lep začetek! Popoldne sva nato zamenjali sobo, ki je bila še manjša kot prva, ampak vsaj ni imela okna na ulico. Ena stvar, ki se jo naučiš v Indiji je, da ne želiš imeti okna v sobi oz. če ga imaš ga nočeš imeti s pogledom na ulico (hrup, smrad, golobi, mukajoče krave, pretepaški psi, koze, delo na cesti, skratka brez miru). V hotelski restavraciji sva spoznali dva Avstralca, s katerima smo šli popoldne po karte za vlak za Agro in bili takoj predmet natega. Se zgodi, ampak smo vsaj vedeli zakaj se gre in vsaj midve sva dobili tako luštno uro zabave iz tega. Predvsem jaz sem s svojimi vprašanji precej spravila ob živce nategaškega gospoda :) Tako v bistvu prvi dan v Delhiju nisva nič posebnega videli. Pa po pravici, v Delhiju, sploh ni nič posebnega za videti. Naslednji dan zjutraj smo se odpravili po karte za vlak še enkrat, tokrat brez natega in nato smo se odpravili pogledat tistih par stvari, ki jih imajo v Delhiju. In kot zakleto, je bil ponedeljek in najbolj zanimiva stvar je ob ponedeljkih zaprta :)

To je trdnjava imenovana Red Fort ali Lal Qila, ki so jo zgradili v 17. stoletju. Trdnjava je res cela rdeča in najbolj zanimiva stvar je dejstvo kako gromozanska je celotna zadeva. Zid okoli trdnjave se namreč razteza kar 2 km okoli, višina pa se spreminja od 18 m na rečni strani do 33 m na strani, ki glede proti mestu. Kot rečeno je trdnjava ob ponedeljkih zaprta, tako da smo si jo pogledali samo od zunaj in potem smo hodili okoli nje in smo prehodili oba kilometra :)

Nasproti trdnjave pa stoji največja mošeja v Indiji, Jama Masjid. Tudi mošejo so zgradili v 17. stoletju (vladar zaslužen za gradnjo mošeje je isti gospod, ki je postavil Taj Mahal). Mošeja ima ob straneh dva minareta, vsak je visok 40 metrov. Mošeja lahko naenkrat sprejme kar 25 000 ljudi. Kar precej, ha? Ko premagaš strme stopnice do notranjega dvorišča in ko se prepiraš na vhodu, da ne boš vzel fotoaparata s seboj, ampak na koncu vseeno plačaš vstopnino za fotoaparat (ne zate, samo za fotoaparat) in ko končno pristopicaš do dvorišča ti vzame dih. Mošeja je res ogromna! Dvorišče pa je še večje! In polno ljudi, ki namakajo noge v fontani sredi dvorišča ali pa samo počivajo v senci, otroci se podijo naokoli, turisti stopicajo previdno, da ja ne bodo stopili na golobje iztrebke (nekako tako umazano dvorišče je kot Markov trg v Benetkah, s tem da v Benetkah imaš lahko čevlje na nogah, medtem ko v mošeji ne. Super, a ne?), skratka zelo indijsko doživetje. Razgled iz dvorišča na sosedjo trdnjavo je tudi precej wau, saj lahko šele tam dejansko občutiš mogočnost tistega dva kilometrskega zidu!

Manjša anekdota: Ko sem slikala mošejo, so pritekle luštne indijske punce in so govorile nekaj v ali hindi ali pa v katerem drugem indijskem jeziku (niso pa govorile angleško). Ko smo se sporazumele, da želijo, da jih slikam, so se vse lepo postavile v vrsto in se nastavile. Ampak to še ni bilo vse! Še naprej so nekaj govorile in govorile in kazale name in na eno od njih in na moj fotoaparat in nismo nikamor prišle z pogovorom. Nato so se začeli zbirati okoli nas še drugi ljudje in ko je bilo okoli mene približno 20 ljudi, še vedno nisem vedela kaj hočejo. Končno je pristopil tudi nekdo, ki je govoril angleško in potem smo lahko dejansko ugotovili kaj dekleta želijo. Jah, želela so sliko z menoj. Vse lepo in prav. Ampak potem so želele sliko vzeti s seboj. Hmm. Na žalost nimam polaroidnega fotoaparata in z digitalnim pač ne morem sproducirati slike takoj. Ko sem vse to razložila, je angleško govoreči gospod rekel, da on to ve in da tudi one to vedo, ampak da edini način, da vzamejo sliko s seboj je, da jim dam moj fotoaparat. Aha, seveda! In gospod se je nasmehnil in rekel, da mi ne more pomagati in je odkorakal stran. Nato sem ostala sama z 20 pari gromozanskih rjavih oči, ki so vsi strmeli vame in čakali, da jih dam svoj fotoaparat. Potem sem pa še jaz odkorala stran. Z fotoaparatom seveda :)

Nato smo šli na sprehod okoli mošeje, in sicer po predelu imenovanem Chandi Chowk. V bistvu so to samo ulice, ki se raztezajo okoli mošeje. Na eni izmed ulic smo si privoščili par svežih indijskih prigrizkov. Tole na slikci se imenuje nekaj v smislu "jalape" in je dejansko sladka zadeva. Redkost v začinjeni Indji. In sveže jalape so nekaj najboljšega na svetu, da si oblizneš vseh deset prstov na roki. Mjami!

Po prigrizku smo se odpravili nazaj proti hotelu, hop na metro (ja, tudi metro imajo v Delhiju) in smo že bili na glavnem bazarju, kjer je bil naš hotel. In pa tisti večer tudi eden izmed premnogih praznovanj na ulici, in posledično nepopisna gneča. Res sem imela občutek, da bom poteptana do smrti, ker so zastonj delili hrano in so se vsi reveži prerivali, da bi prišli do obroka. Ti pa se prerivaš, da bi prišel do hotela in na varno. In na koncu ne prideš nikamor, dokler se ne prepustiš toku ljudi in vmes dobiš par čokolad, bonbonov in ostalih sladkarij. Ko sem srečno prišla do hotela, sem bila ful vesela. Čez kakšno uro je prišla še pretresena Tadeja :)

Naslednjo jutro ob 5 zjutraj pa smo se odpravili proti Agri. In Taj Mahalu :)

Pred prihodom v Indijo, so me vsi opozarjali na smrad, na smeti, na berače, ki spijo na cesti, na krave, ki se potikajo naokoli, skratka na ves indjiski kulturni šok. Smradu nisem občutila kaj preveč, smeti je ogromno, ampak se da preživeti, krave se res sprehajo po ulici in takoj prvi večer sem stopili v sveži drek, ogromno je psov, še več je revežev. Je pa tudi veliko nasmejanih obrazov, veliko barv in različnih zanimivih vonjev (ne smrad), je vročina v zraku, je umazanija v zraku, takšna, da včasih kar težko dihaš. Celoten Delhi je en velik kaos, še posebej v prometu. Večina ljudi ne mara Delhija, še Indijci sami so nam rekli, da v Delhiju ni nič za videti in da naj se čimprej spokamo stran. Ampak po pravici, meni je bil Delhi kar všeč, še posebej Chandi Chowk in bi z veseljem preživela še par dni v Delhiju. Mogoče kdaj drugič.