...prepovedano mesto #3...

Zmaj je cesarski simbol, zato jih je povsod polno. Tale zid ima devet zmajev (3 rumene, 2 modra, 2 vijolična in 2 bela). Zid je kar precej dolg, ne spomnim se točno koliko metrov (nekih 50 se mi zdi).

...peking...

Pa sem se končno spravila k pisanju bloga...najprej srečno novo leto vsem, ki boste tole brali! Upam, da ste lepo praznovali in da je bil tudi božič prekrasen...jaz si želim za božička, da bi bralci tega bloga napisali kaj več komentarjev :) Potem ima tudi pisec več zagona za objave...upam, da me je božiček slišal :)

No, zdaj pa k resnim zadevam...Torej, iz Japonske sva do Kitajske potovali približno dva dni na ladji. Prvi dan je bil res super, ko sva se vozili mimo japonskih otokov, drugi dan pa smo prišli na malo bolj odprto morje in so se začeli valovi, tako da sva praktično cel dan preležali v kabini. V Šanghaj smo zavili že zgodaj zjutraj, in sicer iz morja v reko, ki pelje do mesta. Na reki so bile same tovorne ladje, pa slabo vreme je bilo, tako da je izgledalo zelo tako tako...prvi vtis ni bil najboljši. V pristanišču smo se zasidrali okoli 13.00, ampak nas do 15.00 niso spustili iz ladje. Zakaj? Ker bi po voznem redu morali priti ob 15.00...teli Kitajci! :) No, ko nama je končno uspelo, da sva prišli iz ladje, sva se usedli v taksi in šli na železniško postajo po karto za nočni vlak do Pekinga. In sva pote počakali par ur, šli na vlak, kjer sva imeli dva sopotnika, od tega je bil eden precej debel Kitajec, ki je 2 uri glodal surove rake...jap, vonj je bil fantastičen celo noč! V Peking sva prišli okoli 7 zjutraj in sva takoj doživeli pravo Kitajsko...miljavžent ljudi se je usulo iz vseh vlakov na postaji in reka ljudi te kar odpelje naprej, se ne moreš upirati. Tako sva prišli z vso množico ljudi do podzemne postaje, kjer sva se malo lovili z nakupom karte...še dobro, da so imeli OI letos, ker so avtomati za karte dejansko imeli na voljo tudi angleški menu. In metro je itak zgodba zase, sploh pa z ruzaki. Nekako sva prišli do najine postaje, dejansko nama je uspelo priti iz podzemne, potem sva se pa malo zgubljali, da sva našli pravo ulico in hostel. Ko sva se nastanili (drugi hostel je bil šele sprejemljiv), sva šli nekaj pojesti in potem takoj naokoli. Se mi zdi ;) Malo sem že pozabila kakšen urnik sva imeli :) Kakorkoli že, prvi dan sva si šli pogledat "Temple of Heaven", baje eden izmed lepših templjev v Pekingu. Je bil res lep, ogromen, ker tempelj je lociran v parku, ki meri 267 hektarjev. Pa ni samo en tempelj, ampak jih je več oziroma trije. Vsak tempelj je imel svoj namen. Prvi se imenuje "Round Altar". Verjetno zato, ker je okrogel :)Ne, resno, če se prav spomnin, je ta tempelj lociran v bližini nekih krogov, ki so po kitajskem prepričanju središče sveta. Drugi se imenuje "Imperial Vault of Heaven", po domače nebeški trezor. Tretji pa je "Hall of Prayer for Good Harvest", kjer so molili za dobro žetev. Posebnost tega zadnjega je, da bil zgrajen brez žebljev ali cementa. Pa stavba je visoka 38 m in ima premera 30 m. Te kar impresionira, kar obstaneš in jo gledaš. Glej slikco spodaj!

Takole izgleda tempelj od zadaj. Nekako vsi templji v Pekingu izgledajo enako. No, ne samo templji, ampak vse, kar je na turističnem obveznem ogledu. Ti po enem dnevu postane malo dolgčas in si želiš bolj raznoliko ponudbo :)

Pa še od znotraj tole čudo! Res res je lepo. Če bo kdo šel kdaj v Peking, naj si pogleda ta tempelj in potem je to to...Najboljša stvar je, da je park res ogromen in da se dogaja na polno. Parki so nekaj popolnoma drugega, kot pa doma. V parku se lahko zgubljaš ure in in ure in samo opazuješ ljudi, kako igrajo karte, spuščajo zmaje, plešejo, vadijo tai-chi itd.

Tole je nebeški trezor...lociran na drugi strani zgornjega templja.

Všeč so mi ograje, ki pa so res povsod enake. Ampak vse je ročno narejeno in imaš zanimive vzorce na kamnu, pa tako lepo simetrične so ograje. Pa snežno bele. Ne vem, kako jim uspeva, da jih ohranjajo tako bele...mogoče uporabljajo Ariel :)

Ampak najbolj fascinantni pa so detajlji na strehah. Tega je tudi povsod polno, po celi Kitajski. Takole lepo izrezljani sedijo konjenik in zmajčki ter levčki. Taka mogoče malo kičasta dekoracija, ampak ne moreš verjeti, kaj vse se ne spravijo delati Kitajci. Res izredna pozornost na detajlih!

Na spodnji slikci je pa most. Ja. Sva ga iskali skoraj eno uro, s tem da sva se po njem v tej uri sprehodili vsaj dvakrat, preden sva dojeli. Pač ni reke spodaj. Ne samo to, ni niti jarka ali pa kaj kar nakazovalo na reko. Niti ceste. Ničesar! To je samo dvignjena cesta in nič drugega. No, in ta most povezuje drugi tempelj z prvim ( vrsti red je glede na imena, ki sem jih napisala zgoraj).

In tole je okrogli oltar, prvi tempelj po vrsti. V bistvu naj bi se ogled začel tako, da najprej vidiš tale tempelj, greš čez most do drugega in potem na koncu najboljše in najlepše... Tako naj bi to delovali v teoriji. Ampak v praksi sva midve to obrnili in šli v obratnem vrstem redu. Sva pač malo posebni. Tako, da sva ves čas hodili v obratno smer, kot pa tisoč kitajskih turistov...Nisva ovci, kaj naj rečem! :)

Ko sva zaključili z ogledi, sva se še malo potikali po parku in nato sva odšli na brzino pogledat market z biseri, ki je bil čez cesto. No, ravno veliko pravih biserov ni bilo, ampak dokler so ljudje neumni in kupujejo plastične bisere, to pač ni najin problem. Je kar problem na Kitajskem kaj kupiti, sploh če nimaš pojma in se ne spoznaš na zadeve. Zanimivo je, da nikoli, ampak nikoli ne rečejo, da je nekaj ponaredek (niti Armani obleke npr.) ali original. Lepo pogledajo stran ali v tla in rečejo, da je Made in China. In to je to...Pa itak, da je vse ponaredek, od oblek, pasov, torbic, do mobitelov in polnilcev... imajo vse kar hočeš, samo vprašanje za kakšno ceno :) Cena je pa odvisna od tvojih barantaških sposobnosti. Sva si kupili na enem od marketov wind-stopper in je prodajalka ves čas poudarjala, da so narejeni v najboljši tovarni na Kitajskem. In pogledaš na etiketo, kjer pa piše, da je Made in Portugal. Hehe, kdo bi vedel, kje je fora. No, dosti o nakupovanju, to še pride!

Naslednji dan sva si želeli pogledati Prepovedano mesto, pa je bila taka gneča, da sva si premislili in sva šli rajši gledat druge zanimivosti. Začeli sva z "White Dagodo", ki je bila zgrajena leta 1651 za obisk Dalai Lame. Takrat so se očitno še razumeli! Dagoda je visoka 36 m in je stacionirana v Beihai parku. Baje je to edina bela dagoda na svetu. Od daleč izgleda super, ko pa preplezaš vse stopnice, pa ugotoviš, da je to v bistvu samo zgornji del, da nima nič spodnjega dela. To kar vidiš od daleč, je vse kar obstaja. Ne vem, nekako sva si predstavljali, da bo malo drugače. No ja, še vedno je bila vredna ogleda, čeprav nima ničesar spodaj in je postavljena na neko kocko iz opek in ni notri nič za videti.

In potem je bil seveda na vrsti "Tiananmen Square" - Trg nebeškega miru. Spodnja slika prikazuje vrata nebeškega miru, ki je glavni vhod na trg. Na vratih visi Maova slika, če se ne motim je velika okoli 30 m. Vsi, ampak res vsi Kitajci se slikajo z Maom. Se lepo postavijo pred vrata, in sicer v tako nečloveško držo - togo stojijo, z rokami ob nogah in z resnim obrazom. Zanimovo za videti. Še bolj zanimivo pa je opazovati, kako potem njihov prijatelj ali član družine dejansko slika:) Pridem še nazaj k temu, ker je opis predolg :) Tale vrata tudi ločujejo trg od Prepovedanega mesta. Na drugi strani je vhod do Prepovedanega mesta in večina ljudi gre najprej pogledat palače in potem še na trg. In tako imaš dvosmerni promet skozi vrata. Ena vrsta gre skozi ena manjša vrata (v teh vratih so 4 manjša vrata, od tega so dvoje zaprta) v smer proti trgu, druga vrsta skozi druga vrata pa v smer proti palači. In seveda, ker nisva ovci, sva si izborili pot v napačno smer - sva šli proti trgu v smeri, kjer ljudje hodijo proti palači. In ne, niso naju spustili skozi, ampak naju je neprijazni vojak po kitajsko nadrl in poslal nazaj v pravo vrsto in smer. aaaa!!! Tam je taka gužva, da se pomikaš cm na minuto....je kar trajalo, da sva sploh kam prišli! Res so od reda Kitajci, ne moreš verjeti!

Trg je nepopisno velik! Res, ne znam opisati kako velika zadeva je to! Konec koncev je največji javni trg na svetu z površino 40.5 hektarjev in lahko sprejme (verjetno) kar vse Slovence. No ja, mogoče bi morali kakšnega pustiti doma :) Da prideš na trg, moraš iti čez podzemni prehod, ker ne obstajajo prehodi čez ceste. Ne ne, ceste so prevelike! Na trgu ni ne dreves, ne grmovja, klopic, skratka ničesar. Je najbolj prazen trg na svetu! Razen, ko imajo Kitajci svoje vojaške parade. Mimogrede, ko greš na WC imajo tam tudi take male trgovine, ki imajo televizije. In ves čas, ampak res ves čas vrtijo stare posnetke parad! Ne moreš verjeti, kako hipnotično je to!!! Vsi sinhrono korakajo, premikajo roke, glave, puške...Ni čudno, da so Kitajci dobri v sinhronem plavanju! No, da trgu sta dve pomembni zadevi, in sicer je prva mavzolej predragega Mao Zedonga, ki je bil dokončan leta 1977. Zelo sovjetska zgradba. Znotraj mavzoleja je baje povoščeno truplo Maa. Zakaj baje? Ker nihče ne ve, če je truplo res pravo ali ne. Haha, tukaj je cela štorija zadaj. Torej, preden je Mao umrl, je moral njegov zdravnik poiskati način kako ohraniti truplo po njegovi smrti, da se bodo ljudje vedno spominjali Maa. In je poskušal in prebiral stare egipčanske knjige in njihov način ohranjanja trupel in nič ni bilo dovolj dobro! Pa se je spominil na vosek in je naredil poskus in je ugotovil, da bi to mogoče delovalo. Ko je Mao umrl, so ga povoskali in dali v vitrino na ogled ljudem. Hkrati pa naokoli krožijo govorice, da je gospod zdravnik za vsak slučaj naredil/naročil voščeno kopijo Maa. Samo za primer, če bi šlo pri voskanju kaj narobe. In sedaj nihče ne ve, katerega Maa gledajo - pravega ali kopijo. Jap, cela zarota je za tem! :) No, midve nisva šli pogledat, ker greš lahko samo ob določenih dnevih in še takrat je odprto samo za 2 uri. Sva pa govorili z enim parom, ki je šel. In celotna zadeva izgleda nekako takole - se postaviš v vrsto, oddaš torbe in fotoaparat, lahko kupiš plastične rože, se pomikaš naprej v vrsti, prideš do vitrine, odložiš rože in te že potiskajo naprej proti izhodu. Ne smeš, ne moreš se ustaviti, ker ni dovoljeno. Vse skupaj traja približno dve minuti. Govorice, ki krožijo naokoli so, da gre vse skupaj tako hitro ravno zato, da nimaš časa opaziti napak oziroma ali je kopija ali ne. KO mavzolej zaprejo, spustijo vitrino v klet v hladilnico, kjer Mao in njegova kopija počivata in igrata mahjong:)

Pred vhodom in izhodom v mavzolej so postavljeni spomeniki vsem kitajskim herojem. Nekaj zelo podobnega kot pri nas. Problem je samo v tem, da so vsi ti kipi malo preveč sovjetski. Poteze so take ruske, tudi mišice in na splošno celotna konstitucija je bolj sovjetska kot kitajska. Zakaj je temu tako, na žalost, nisva ugotovili. Imava pa seveda svoje teorije :)

Druga pomembna zadeva pa je "Monument to the People's Heroes" - spomenik narodnim herojem. To je 38 m visoki obelisk, ki stoji sredi trga. In to sta edini zadevi na trgu...res je prazen trg!

Dan sva zaključili v še enem parku, tokrat Jingshan parku. V tem parku je razgledna točka, od koder vidiš celotno Prepovedano mesto in se šele tako lahko zaveš, kako velik kompleks je to. Ker po celi Kitajski nisva imeli ravno sreče z vremenom, sva videli predvsem meglo, smog in pa par streh. Ampak še vedno dobiš občutek majhnosti, ko stojiš tam zgoraj in gledaš na Prepovedano mesto. V parku je par luštnih vrat, ki so zelo spominjala na zgoraj opisane templje. Pa paviljon na vrhu hriba je tudi narejen na enak način. Kot rečeno, vse je precej podobno.

In to je nekako vse od sightseeinga v Pekingu. Šli sva pogledati še Prepovedano mesto, drugače pa sva se večinoma potikali po marketih in kupovali razne bedarije. Pa zmrzovali sva :)

zamuda

Vem, da je grozno, ker ze toliko casa ni bilo nic objavljenega in caka na objavo se cela Kitajska in sedaj ze tretjina Indije, ampak res nimava casa in upava, da nama kmalu uspe objaviti blog o Kitajski. Se malo potrpljenja, ok? :)

japonske cvetke

Japonska je bila fantastična in nama bo v spominu ostalo veliko zanimivih stvari in občutkov. Moram priznati, da ob prihodu na Japonsko niti nisva dobili občutka kulturnega šoka, še posebej v Tokyu. Dejansko je celotna Japonska precej podobna Evropi. Kulturne razlike sva opazili na kakšnih malenkostih, kot npr. v prijaznosti ljudi okoli naju, da se vsi priklanjajo (navada, ki se je na Kitajskem še vedno nisva znebili), se zahvaljujejo, skratka so zelo vljudni.

Definitvno si bova Kyoto zapomnili po templjih, eden izmed lepših je zagotovo Kinkuji tempelj.

In pa seveda po "lovljenju" gejš, kar je bilo verjetno eden izmed viškov Kyota. Škoda, da kar zletijo mimo tebe, tako da sploh nimaš časa posrkati vase, kaj si ravnokar doživel, saj samo pritiskaš na sprožilec in upaš na super fotke. Včasih bi bilo prav luštno ne biti turist in samo uživati v trenutkih, ki se ti ne zgodijo vsak dan in je tudi vprašanje, če se ti bodo še kdaj.

Kyoto si bova zapomnila tudi po maratonskih karaokah - 4 ure "mačjega" vpitja. Ko gledava vse video clipe, ki sva jih posneli, samo zmajujeva z glavo, ker je res res grozno:) Ampak je bil dober žur, naslednji dan sva bili sicer bolj na slabem glasu, ampak nič ne de. Karaoke so ulta popularne na Japonskem (in Kitajskem) in tega res ne bi smeli zamuditi. Žal nama je, da nisva šli na pachinko - neke vrste slot mašine, ko noter mečeš kovance in potem pritiskaš na gumb in vrtiš žogico naokoli po mašini. Ne bi vedla kako točno izgleda, ker pač nisva šli :) Je pa to eden izmed bolj popularnih načinov zabijanja časa na Japonskem - ljudje so obsedeni in lahko preživejo več ur pri igri. Najbolj zanimivo pri vsem tem je, da so na Japonskem igre na srečo uradno prepovedano. Ampak Japonci so iznajdljivi in so našli način kako iti mimo zakona. Vse težko priigrane žetone odneseš do okenca, kjer dobiš za vsak žeton šminko :) Šminke nato odneseš v sosednjo trgovino, kjer ti jih odkupijo in jih nato prodajo nazaj igralnici :) In so vsi zadovoljni!

Ena izmed boljših izkušenj na Japonskem pa so stranišča. Ne moreš verjeti! Na žalost sva pozabili slikati kako izgledajo stranišča :( So podobna našim, samo da so plastična in precej glumozna. Poleg tega pa imajo ob strani ogromno nekih gumbov, ki imajo zelo zanimive funkcije, kot npr. da si lahko umiješ rit, si jo posušiš, si mogoče samo splakneš rit in pa najbolj zabaven gumb izmed vseh pa je tak za kamuflažo :) Ponekod imajo to kamuflažo celo na senzor :) To pravzaprav pomeni, da ko stopiš v stranišče zaslišiš zvok deroče vode, ki te a) spodbudi pri straniščni dejavnosti in b) skrije tvoje zvoke pred drugimi! Japonci in predvsem Japonke so zelo sramežljivi in predvsem skrbno čuvajo svojo zasebnost in ta zvok jim pomaga, da se sprostijo v javnosti in opravijo svojo potrebo. Res noro! Še ena taka luštna malenkost pri wc-jih pa je, da imajo skoraj vsa stranišča v kotu otroški sedež (to pa nama je uspelo slikati), kamor odložiš otroka :) Luštn, ni kaj!

Zdaj pa ena prometna - na Japonskem, še posebej v Tokyo sploh ni nobene gneče na cesti. To je precejšne presenečenje, glede na to, da je Tokyo največjo mesto na svetu z okoli 30 milijoni prebivalcev. Tisti avtomobili pa ki jih vidiš, pa so take male kvadratne oblike in se vsakič nasmeješ, ko se kdo pripelje mimo tebe :) Res malo Japoncev uporablja avto v mestih, ker imajo pač tako dobro urejen javni promet (in pa tudi za normalno ceno). Pametno, pametno, mogoče bi se lahko tudi mi kaj naučili od njih :)

Ampak najbolj smešna stvar pri prometu pa so (vsaj v Kyoto) zvoki, ki jih spušča semafor :) Tako kot pri nas, semaforji zvočno "povedo" slepim ljudem, kdaj čez cesto. Sedaj so se tudi ljudje, ki vidijo tako navadili na te zvoke, da sploh ne pogledajo več na cesto, ko zaslišijo pravilen zvok. In sicer, zvok za rdečo luč je v bistvu kukavica :) Se pravi semafor dela: "Ku ku...ku ku...ku ku...ku ku" in ko je čas za zeleno luč pa je navadno ptičje petje: "čiv čiv čiv čiv čiv čiv čiv". Ne moreš verjeti!!!! Še bolj zanimivo pa je, da ponoči zvoke ugasnejo, da ne motijo prebivalcev in predvsem verjetno zato, ker ptiči pač ponoči potrebujejo počitek po napornen dnevu :) hehe, to je bila res ena izmed najbolj smešnih stvari na Japonskem!

V spominu nama bo ostalo tudi slikanje bambusov v dežju in pa super fini plastični dežniki, ki jih kupiš na vsakem koraku ali pa ga kar vzameš na ulici, kjer imajo korita za dežnike in ga potem odložiš nekje drugje!

In pa seveda ljudje - še nikoli nisva doživeli tako prijaznega odziva od vseh okoli naju. Res super občutek! Japonska je taka varna država, da ljudje sploh ne zaklepajo koles na ulici, da v hostlu v Kyotu nisva imeli ne omarice, ne ključa za sobo niti ključavnice na vhodnih vratih. Vse je bilo ves čas odprto in popolnoma varno. Zaupanje v poštenost ljudi je res neverjetna!

Metro v Tokyu je bil eden izmed bolj organiziranih in točnih na svetu! Pa še vedno si se lahko usedel, ker so bili vlaki tako pogosti, da niti nisi padel v gnečo :)

Mt Fuji je bilo tudi svojevrstno doživetje, ki ga ne pozabiš kar tako...ampak ladjic na jezeru pa prav tako nikoli ne pozabiš!

In potem pridejo na vrsto vsi zanimivo in čudni znaki in opozorila. Meni je bil najbolj všeč tisti za prepovedano kajenje na ulici :))

na metroju pravila lepega obnašanja na podzemni postaji Hrana je bila super, še posebno pa so nama bili všeč plastični modeli v izložbah restavracij :) Tako si vedno vedel, kaj te čaka! Plastični modeli niso bili omejeni samo na restavracije, imeli so tudi plastične modele sladoledov in celo tort! Pa seveda avtomati, na katerih si porabil vse kovance in iz katerih si lahko dobil vse od spodnjega perila in dežnikov do vroče kave v pločevinki!

Simpatične koi ribice so bila v vsakem ribniku :)

Ko sva poskusili ogromno različnih prigrizkov, vsa našli najljubše, ki so bili potem stalna popotnica :)

Kot rečeno hrana je bila super!!!!

Kaj vse ne najdeš na boljšaku! :)

Tradicionalno oblečene Japonke srečaš na vsakem koraku...

In seveda otroci - čeprav jih ni veliko, so vsi po vrsti luštkani (samo to so pa itak povsod!)!

Skratka, Japonska nama je ostala v lepem spominu in tja bi se zagotovo še vrnili!